***


Arhaični smo, fantje, arhaični! Ženske hodijo mimo nas in prav eno figo jih brigajo naše postelje, naše kuhinje, naši čevlji, razmetani po predsobah, naša lačna še nerojena deca. Grem po Igriški. Sonce pretakne oblake in novi smetnjaki se zableščijo kot pritlikavi vitezi. Zdaj smo končno prisiljeni ločevati smeti od smeti, potem ko smo pozabili umetnost ločevanja zrnja od plev. Priklanjam se pred smetnjakom z napisom „embalaža“ in mečem vanj prazne konzerve fižola, prazne škatle jajc, prazne konzerve piva, prazne pakeljce kaj vem česa, na kratko znake praznega življenja. Saj res, kaj pa naj bi sredi vseh svetovnih čudes sodobna in ozaveščena bejba sploh še počela z moškim! Sonce me prijetno greje, ko mahedram proti novemu in na novo najetemu domu. Garsonjera je čudovita, speljana v obliki črke L, s talnim ogrevanjem, ki bi tako dobro delo nežnim rožnatim podplatom, in z lično zofo v ekerju, na katero bi se več kot prilegla visokorasla in dolgolasa deklica. Arhaični smo, fantje, arhaični! Še vedno bi bili radi James Bondi in si ženske podjarmljali s šampanjcem in kurci. A ženske so odšle. Zdaj so na drugem planetu. Visoke, samozavestne, svobodne, neodvisne od nas in naše zastarele vzgoje, čudovite amazonke.