FLORESCENTNA TORBICA


»Kaj praviš, da si se me zaželela tisti trenutek, ko si me zagledala?« sem ji šepnil v uho, ki sta ga krasili dve zlati rinki in potrkal s cigaretom ob sedež, kjer so se že poznale luknje od cigaretnih ogorkov, če ne še česa drugega. Ona je molčala; gledala se je v majhno žepno ogledalo, ki ga je izbrskala iz njene florescentno zelene torbice in preiskušala debelino črte, ki ji je krasila nebesno modro oko. Na sedežu sva sedela sama; jaz kot vedno v črnem plašču, beli srajci (ki sem si jo, kot vedno, za ta večer zlikal) in črnih kavbojkah, ki so sedaj drsale ob njene noge in me tako nagovarjale, da pa bi bilo morda dobro, če bi se sklonil k njej in ji pogladil črto najlonk, ki se je ovijala okoli njenega stegna in ga tako delala vsaj malce zemeljskega. Ni vedela za moj preblisk vendar je kljub temu odmaknila ogledalce, premaknila svoj dolg vrat in se mi zazrla v oči, takoj za tem pa tja dol, kjer sem stiskal roke, s katerimi nisem vedel kaj početi. »Srček! Kaj res vse vrjameš?« Glas je prodrl do mojih možganov in oddal signal; srčni utrip se je povečal in priklical na obraz bledico; na dlani pot in v besede jezo. Obotavljivo sem dejal: »Torej si si to le izmislila?« Nisem hotel biti direkten; morda sem rekel to le zato, ker mi kaj drugega ni padlo na pamet; ni mi bilo vseeno, saj sem jo imel za žensko mojih sanj in… ta večer sem opazoval samo njo; nisem si mislil, da bova sedaj skupaj sedela v taksiju. Njen obraz je bil že nekoliko star, morda zato, ker je bilo na njemu toliko ličila in pa znaki prebedene noči v lokalu, kjer čas počasi mineva, če sploh mine. Zabave je tam bolj malo; vsaj jaz je nisem zaznal; plesišče prazno, glasba preglasna in… nasploh neokusna, gostje sami razuzdanci, pijanci in babjeki.
Večer sem nameraval preživeti s svojim sodelavcem, iz časopisa, katerega sem poznal šele kratek čas. Spoznala sva se na službenem potovanju, ko sva imela nalogo obiskat narodni park na severu države in napisat daljšo reportažo. Park je bil majhen in šele ustanovljen; torej sva morala kar pobrskat po informacijah in tudi vreme sva imela bolj slabo. Zato sva se držala en drugega, posedala v vaških krčmah in govorila o službi, željah, ženskah in denarju; morda sva načela tudi potovanja, ne spomnim se več prav dobro. Zanimivo je bilo to, da sva imela podobne izkušnje z ženskami; on je imel dvojčka in pa akvarij s sedemdesitimi ribami, ki mu jih je pustila žena. Bil je jezen, ko je govoril o njej; njen sedanji je nek mulc, ki je delal na bencinski črpalki, kjer sta se tudi spoznala in sedaj vozi njegov mercedes, ki si ga je prisvojila Mimi; njegova ex. Dvojčka pa lepo rasteta in sprašujeta po mami; on jima ne namerava povedati resnice, vsaj ne še sedaj; mogoče, ko bosta odrasla. Ribe pa imajo vsi trije radi in… ja! Našla sva skupni jezik tudi v življenskih ciljih; on piše roman, ki ga namerava izdati pri manj znani založbi; pravi, da so mu poslali predplačilo in upa, da je to šele začetek; začetek njegovega pisanja kateremu bi se rad prepustil. Rekel je, da ima knjiga nekaj skupnega z Wildom in pa nadrealisti. Ne vem. Rad sem ga poslušal, ko je govoril o knjigi; imel sem občutek, da sva edina pisatelja v tem zapuščenem kraju in da veva kaj delava. Sam sem imel doma sušno obdobje; pisanje mi ni in ni šlo; večkrat sem se zalotil, da sem brskal po oglasnikih in iskal inspiracijo- nekaj, kar bi bilo vredno opisat ali spravit v zgodbo. Drugič spet, sem se zalotil, kako plačujem pijačo beraču, ki je slonel za istim šankom kot jaz; iz njega sem hotel izvleči nekaj, kar bi uporabil v svojem pisanju. No ja. Takrat sva sedela in pred nama se je kopičila grmada steklovine; pa saj sva bila edina pisatelja v tem prekletem kraju, kraju na robu na novo ustanovljenega zaščitenega naravnega parka. Spomnim se, da sem se počutil kot medved, ki tukaj prebiva. Takrat je bilo morda lepo, vsekakor pa je hitro minilo; potem sva se srečala še nekajkrat in nazadnje mi je rekel, da imata dvojčka, v petek, rojstni dan. Bila je sreda in… obljubil sem mu, da bom odšel z njim nekaj popit; otroka bo pustil varuški; seveda, ko bosta upihnila svojih šest svečk. Tako sva se zmenila, da se vidiva v petek, na dan rojstnega dneva dvojčkov; za to priložnost sem se podal v trgovine in izbrskal dva medvedka; eden je bil moder in je imel roza smrček, drugi je bil roza in je imel moder smrček; primerno darilo, sem si mislil, ju ovil v lep papir in jima dodal nekaj sladkarij; vse skupaj sem mislil nato podariti očku, da jima odnese. Zmenila sva se v nekem klubu, ki leži na obrobju in… tisti večer je ponovno lilo; medvedka sem moral skriti pod plašč in preskakoval sem luže polne cestnih svetilk. Na dogovorjenem mestu sem bil nekaj minut prej in, da bi poplaknil tako suho grlo, sem stopil do bara. Tam sem jo zagledal; bila je edini primerek, ki ga ne bi zalučal na cesto. Takoj me je opazila, toda še naprej se je delala, kot da sem… pač kdorsibodi. Naročil sem pivo, čeprav mi je bilo, da bi si naročil whisky. Postregla mi je najstnica in pripomnila: »Tista, tam, ti pošilja sporočilo, da pije…« Presenečeno sem pogledal najprej deklico, ki se ji ni dalo niti nasmehniti (verjetno je to tukaj vsakdanja stvar), nato svojo pravkar prinešeno pivo, ki je zaudarjalo po bruhanju in potem še njo; stegovala se je čez bar in mahala nekemu kmetavzarju; pri tem ji je, že tako ali tako kratko krilo, zapeljivo odkrivalo njene čare.
Sprva sem mislil, da bi jo postil žejno; tako z mano ne počne nihče, niti moje bivše; potem pa sem le zjeclal nekaj, kar je pomenilo, da je punček odšel in trenutek nato prinesel dami pijačo. Jaz sem še vedno stiskal medvedka in tistih nekaj sladkarij in sedaj pogledal na ročno uro; kazala je deset čez uro, ko sva se zmenila. Zunaj je še vedno lilo; morda še bolj in zdelo se mi je; sedaj se mi je res zazdelo; da ga ne bo. Poiskal sem si prazno mizo in sedel, da bi bolje preizkusil pivo in morda preizkusil mojo neznanko, ki je sedaj pila plačano pijačo. Medvedka sem posadil na mizo, prav zraven pivske steklenice, in si prižgal cigaret. Skozi oblačke sem iskal njene obline.
Prostor je bil nezanimiv; povsod je ležalo, tako se mi je vsaj zdelo, smetje, ki bi ga moral nekdo počistit. Počutil sem se nelagodno in bil sem moker; plašča nisem imel kam obesit, zato sem ga položil čez sosednji stol. Ravno, ko sem ga popravljal, da bi se lažje posušil, je v lokal stopila temna postava. Najprej ga nisem spoznal; mislil sem, da je še eden tistih, nato pa je ta postava prijadrala do mene in me pozdravila. Prepoznal sem ga, toda ali nisem takoj začutil nekaj, kar je bilo močno narobe, nekaj kar je prinesel s sabo; kljub temu, da je bil moker, moker kot jaz. To »nekaj narobe« sem zagledal najprej v poklapani drži telesa; potem, ko se je razsvetlil, tudi na obrazu; iz nosa mu je cankalo v majhnih kapljicah. Videl sem, da bo treba nekaj storiti, zato sem mu takoj ponudil stol in poklical natakarico (tisto mladostnico). Sedel je, se počasi in z nezanimanjem obrnil in pogledal proti dekletu, ki je prihajalo proti nama; še vedno se ni znalo nasmehniti in to sem sprejel kot dejstvo. Tisti čas, ko je dekle hodilo do najine mize, sem, tako se mi sedaj zdi, zaslišal nedoločen zvok, najbližje joku, ali hlipanju. Moja neznanka pa je sedaj kazala že prsi; naslanjala se je na rob bara in predrzno klepetala z moškimi; pri tem se ji je razpirala bluza in še jaz sem ujel belo polt, mlado in drhteče. Nogi je zvijala pod barsko mizico in jih razpirala; željno sem jo vpijal in pri tem sem se z laketjo dotaknil znanca. Ta se je obrnil in uperil vame otožen pogled; v tem času je do naju prišla deklica in morala sva, na hitro nekaj naročiti; jaz sem tokrat naročil whisky, on isto. Čutil sem, da prihaja mokrota iz zunaj v lokal; začutil sem jo na svoji koži, obleki in duši; za hip sem vedel, da bo današnji večer slab; bolj slab, kot je vreme. Natakarica se je spotikala med mizami, njeno obuvalo ji ni ležalo, in nič kaj hitela s postrežbo; s koncem oči sem zaznal gib, ki sem ga ta večer vedno pogrešal in si želel, da bi bil namenjen meni. Pozornost sem moral usmerit na prijatelja, ki je vidno pešal; njegova glava se je za trenutek dotaknila mizine površine; le za hip, potem jo je nekaj vrglo v znak, da je pogledala po vsem lokalu. Vedel sem; vedel sem, da bom moral prvi načet pogovor, pogovor, ki se mi je upiral. Rekel sem: »Manfred, slabo izgledaš.« To sem rekel kar se da pazljivo in nekoliko tišje; morda, da bi preslišal. In tudi je. Nekje iz globine njegovega telesa je, na dan, privrel stokajoči glas in dejal: »Si predstavljaš. Dvojčkov ni bilo doma. Ona je pustila sporočilo, da bo odslej naprej skrbela za njiju. Jaz sem rekel, da je to protizakonito, vendar me ni nihče poslušal, le sporočilo je bilo v nabiralniku.« Pri tem je gledal v mizo, ki pa je ni videl. Roki sta se mu razprli in zlezli v položaj za molitev. Glava mu je padla; v istem hipu je zadonel globok bas in napolnil prostor; vse je bilo razglašeno, tudi jaz. Morda bi v tistem hipu lahko kaj rekel; rekel kaj vzpodbudnega; ali naredil kretnjo, ki bi izražala sočustvovanje; ostal sem v nespremenjenem položaju, s pivom v desnici in pogledom na njegovih ramenih. Bas se je prelevil v visoki ton, ki je paral ušesa; obiskovalci so se dvignili od miz in začeli trkat s kozarci; natakarica je nekje najbrž iskala steglenico slabšega whisky-a; moj predmet predhodnega razmišljanja je izginil iz obzorja. Za hip sem pomislil: čemu sploh nazdravljajo in kdo so vsi ti ljudje; imelo me je, da bi nekoga izmed njih povprašal. Rdeči reflektor pa je potoval po premočenih laseh Manfreda in ga delal, za trenutek, enakega tistim nazdravljajočim. Da bi ta kaos končal, sem premaknil desnico, jo nesel nad škatlo cigaretov, jo prijel, dvignil in jo pomolil njemu pod nos. Dol premor je pomenil, da ne ve dobro kaj se dogaja; zato sem roko pomaknil še bolj pod njegov nos, tako da je odskočil, me pogledal, se kislo nasmehnil in z levico poiskal cigaret, ki ni molel iz škatlice. Prižgal sem mu ga in, prvi dim je globoko zajel v pluča, ga zadržal in ga šele čez čas pihnil pod strop. V tem času, ko je zadrževal dim v plučih, sem si tudi jaz prižgal cigaret in ga takoj nato otresel v pepelnik. Pri prvem dimu sem se spomnil svoje šolske ljubezni, njenih ust, dlani in očes. Bila je vedno tako tiha; mislil sem, da prebiva nekje daleč od mene; motil sem se, se slepil in končno… je prišla ločitev, ki je nisem odobraval; takrat sem šele pomislil kako blizu je bila ona in koliko me je razumela; morda celo več, kot bom jaz njo kdarkoli. Kdarkoli. Globoko sem potegnil dim, da me je zaskelelo v prsih; nekaj podobnega se je moralo dogajat kolegu, ki je začel kašljat; kašljal je dolgo in nezdravo. Rekel sem: »Povej, kako se je to zgodilo.«
Najstnica nama je med tem časom prnesla rundo, in še eno in še eno. Sam ne vem več, koliko sva jih spila; vem le, da sem poslušal njega, samo njega, in da se je čas zaustavil, kot se zaustavi satelit nad zemljo. Potoval sem z njim, ga skušal razumet in na koncu pristavil: »Dajva, greva v drug lokal, tukaj mi gre na kozlanje.« Odšla sva skozi pločevinasta vrata in stopila na razmočen asfalt (dež je ponehal), se napotila za nosom in tavala, vse dokler nisva pristala v neki obcestni luknji, kjer so stregli s slabo in hitro hrano. Jaz sem pojedel krompirček in neko salato, zraven spil nekoliko kozarcev hladnega mleka; on je jedel špagete, ki jih je prehitro goltal in pil zraven neko tuje pivo. Med tem časom se je pričelo daniti in promet se je na ulicah povečal; midva sva pila kavo in samo tiho gledala predse, se spominjala in spominjala. Medvedka sem pustil že tam, kjer sva se srečala; vrgel sem ju pod mizo, da ju ne bi videl; tako ju je mogoče pobrala tista najstnica, ki se cel večer ni niti enkrat nasmehnila.
Razšla sva se utrujeno in meni so se podile misli o najinem pisanju, pisanju in še enkrat pisanju; ki bi ga morala izvest, napisat in izdat v knjigi, ki bi jo prodajali v najboljših knjigarnah in samo tam. Pot me je vodila tudi mimo tistega kluba, kjer sva se sestala; dejal sem si: »Morda pa bi bilo dobro, da bi pogledal za tistim dekličem,« in zavil, preko mokrih pločnikov, skozi pločevinasta vrata v lokal, za katerega sem mislil vse najslabše.
Prsti so se oprijemali kljuke, vrata so se šele s treskom vdala, pločevina je počila, naredila razpoko, skozi katero sem pomolil ohlajeno glavo; slabo sem videl v prostor; nekje tam bi moralo bit še živahno, morda zaspano, a le še živo. Ničesar nisem pričakoval, niti hotel; mraz preživete noči je naredil svoje, v prste se je naselil mraz, ki je oprijemal kljuko in jo tišal od sebe. V prostoru sem zaznal umirjenost; prvi trenutek sem mislil, da sem sam in da klub zapirajo, potem sem videl, da to ne drži. Nekako neodločen, brez misli in upov, sem stopil, po že znani poti do bara; tam ni bilo najstnice in, udobno (kot se spodobi za jutranje ure) namestil na stol. V žepu premočenega (še vedno je bil premočen: blago se je le počasi sušilo) sem izbrskal na dan že tretjo škatlico cigaretov to noč (tokrat sem kupil drage cigarete, ker drugih niso imeli) in iz škaltice potegnil vžigalnik z napisom ene od trgovin s kitajskim porcelanom, poiskal zmučkan cigaret, ga povaljal med premraženimi prsti, si ga ogledal (vedno sem s spoštovanjem kadil dobre cigarete) in ga položil med zobe; prižgal sem si molče, z mislijo na nič in globoko vdihnil. Izvržen dim je ovil moj obraz, mi zameglil pogled, vstopil v očesne kotanjice, da sem zamižal na eno oko in mi pričaral postavo neznanke, tokrat umirjene in lepe, kot je jesen. Nisem hotel, nisem. Ostal sem negiben, z dimom okoli mojega (verjetno bledega) obraza; le igrat sem se začel s škatlico cigaretov, jo nežno obračat med prsti in delat monoton, enak udarec. Glasba, v prostoru je utihnila, nekje v kotu so se začeli dvigovat in odhajat; jaz pa sem pričel opazovat svetlikajočo kroglo, ki se je vrtela pod stropom (mogoče je mislila, da je v prostoru še odmevanje glasbe) in metala drobne, okrogle pike po inventarju, po meni in po njej.

ONA: Bila sem v času, ko bi morala doma pospravit stanovanje, gledat jutranji program na TV in kuhat jutranjo kavo, ki bi se kadila pod strop in širila meni znan vonj po garsonjeri; pričakovat bi ga morala z odprtimi rokami, mu slečt plašč in mu stisnit poljub na toplo lice. On bi zajamral nad prometom, službo, nočno izmeno in nad sodelavci; potem bi se vrgel pred televizor in si pogledal jutranja poročila; pri tem bi utrujeno zaprl veke in jaz bi mu, pod vzglavje, položila babičino blazino. Potem bi se lotila urejanja zadev, ki jih moram orpavit čez dan, morda še skočit v trgovino in plačat položnice; morda telefonirat prijateljicam, ki bi govorile o svoji frizuri, tračih in dragem življenju. Jaz bi seveda prekipevala nad ljubeznivostjo mojega moža in govorila o njem vse najlepše; morda bi bilo to lepo in bi vsaj pozabila na resničnost, ki bi spala globok spanec v naslonjaču, pred TV.

»Ne, ne morem!« se ji je izvil glas: »Preveč rada imam to, kar imam. Nočem izgubiti tega in… rada bi, da me pozabiš, kot bi pozabil, če te ne bi bilo nazaj, v klub in ne bi prišel k meni, me povprašal o tistem… in bi jaz ne odgovorila tako, kot sem. Sedaj je drugače, sedaj je vse drugače, sedaj bi najrajši, da te ne bi poznala, da ne bi prišel nazaj, da ne bi stopil tja, do mene, da si ne bi dal opravka s plaščem, ki sem ti ga dala sušit… ne. raje bi videla, da bi se to noč zapila, prepila vso noč in se zjutraj zbudila v svoji postelji, ob sebi, ob sebi, ob nobenem drugem, kot ob sebi; in bi gledala v strop, štela lise avtomobilov, ki ga prečkajo in mislila na tebe, kako si bil tam, kako si me gledal, kako si hotel… Prekleto to bedno življenje, prekleto!«
Taksi se je zaustavil, nekje tam, na obrobju, kjer samevajo zaprte tovarne, kjer ni več nobenega, ki bi pognal stroje, kotlovnice, dvigala. V zadnjem hipu sem še zapazil dve elegantni nogi, ki sta izginili skozi vrata, dva stebra življenja, ki se mi odmikata, ki se odmikata za vedno, daleč tjakaj, kjer jaz nikoli nisem, in ne bom, doma; kjer je morda večna pomlad, kjer ni ločnice med dnevom in nočjo, kjer je izdajalsko le to, da si se posvetil njej, njej in samo njej.
Da. Prihodnji petek bom ponovno z Manfredom; odkar je sam, mu moram delat družbo; to bi se spodobilo in… saj sva na podobnem. Mislil sem, da bi mu povedal za njo; ne vem. Najrajši pa bi videl, da ne bi nikoli zvedel za nekaj, kar bi lahko bilo, pa ne bo; ne bo, ker je…

Tomaž Selinšek, 15.marec 1998