Izpoved nekega starca


Vse lepotice so postarale se v starke,
poglej jih zdaj njih, zaničevalke, njih zasmehovalke.
Vsak prijatelj čez noč lahko postane tvoj sovražnik
in še vsak tako goreč vernik lahko zaživi kot odpadnik.
Ne zanašaj se na nikogar v tem svojem dolgem življenju,
da ne boš zaradi tega neumrljiv, v mukah in trpljenju.
Pomni le to, da ne boš zaradi tega grdo prevaran
in neznani poet, zelo, zelo bridko razočaran.
Se sploh zavedaš, kaj vse prinese človeško poželenje,
le stopi čez moj prag in poglej, ne rabiš za črviče in trohnenje.
Še vsak, reven in bogat je moral plačati svoje grehe,
zato ne skrbi ti črni poet, kar naj zaman si zidajo utehe.

Prah si, saj veš, a v prah se ne povrni,
razmisli Dragi, saj veš, jaz pa bom en dim zate še sprevrnil.
Ah, vse preveč je, črni poet, danes takšnih,
ki s svojo nečimrno glavico letajo v hlapih.
Tvoje duše se je polastil zlobni demon,
omenjal si njegovo ime, a ni bil Mamon.
Zasnubi jo, Ti res, res bogati človek,
ima kaj čudno ime in ne vem kaj prida sloves.
Črni poet, zaljubi se v to čudno žensko,
še celo večnost življenja poj ji neumrljivosti vzeto.
Ta ljubezen je lahko čista, bridka in slepa,
črni poet, ne otresi se je ne zgrda ne zlepa.

Smrt, pohotna vlačuga, meni se ne bo dalo.
V strasteh sem bil spočet, nori Bik,
ne misli zdaj zaklano.
Občuduj to prelepo mojo nočno lepoto, Vesolje,
a tvoje življenje naj začne se,
ko Luna pade v tvoje vrelo olje.
Vidi njih počasno umiranje, trpljenje,
kako na vse pretege se borijo za svoje nesmiselno življenje.
Ko pa bodo nekega usodnega dne mrtvi,
ne toči solz, nekdo drug bo postal tvoja pesniška žrtev.
Za njih je vsa ničevost in vse lovljenje vetra,
ko jih gledaš iz svojega vranjega spektra.