KARTA ZA TAKSI


Špičasto modro, streha. Zlati zob, ki je pritrjen na vrhu z malo okraski, že med oblaki nebesno modre širine. Pogled navzdol pokaže pravokotno travnato površino, ki izgleda kot da bi bila srednje svetla trava razmetana, ograjeno s temno leseno ograjo, ki ima dvojna vratca. Ena so prevrjena in tam se pomikam z dolgimi povešenimi koraki. Plašč, ki mi je prevelik, je odprt in v vetru konci mahedrajo, da prepoznaš podlogo. En gumb manjka. Jezen sem, a se bom že umiril. Pridem do vhodnih vrat v cerkev in jih odprem ter vstopim. Z dlanmi se podrgnem po zunajih žepih plašča. Ni kaj iskati. Vedel sem, da sta prazna. “Kaj, hotel sem si obrisati roke?” se zmotim ob gledanju v notranjost, ko vedno več razločim; če priprem oči, še prej; lepe mirne, bele, visoke in sloke ladje cerkve.

Sliši se donenje mojih pet škornjev in premikanje žametastih sedežev v prvih vrstah. Voham les in… malto. Aha, stranska vrata v cerkev so odprta in močan veter gnete oblazinjene stole. Hodim, gledam naravnost kamor hočem dospeti čim prej in dospem do oltarja. Tam pokleknem na desno nogo se prekrižam, vstanem in si grem z dlanjo v sprednji žep kavbojk. Nekaj časa mečkam, preobračam veliko, sedaj stisnjeno pest v žepu in na dan potegnem to, kar sem iskal. Z dlanjo nesem stvar na levi rob oltarja s prtom, tam kjer je nedogorela široka sveča in jo odložim; poravnam jo s prsti brez napora, stopim korak proti izhodu, se prekrižam in hitim ven. Na oltarju sem pustil karto za taksi, tisto umazano rumenkasto bledega odtenka z velikimi črkami in številkami, od taksistov, s katerimi sem se vedno najraje vozil.

Prebudim se, privzdignem zgornji široki del telesa in pogledam na uro. Še preden izvem koliko je ura že vem. Poldan. Odgrnem oddejo in položim bosi nogi na lesena temno rdečkasta tla. Takšen je lak za les. Vidim hladilnik, del kuhinjske mize s krožnikom sadja in časopisi, kuhinjsko lučko iz pločevine in nerazločno svetlobo iz tamkajšnjega okna. Zaves nimam, sem jih zamazal in vrgel stran. Prižgem si cigaret in stresem pepel v pepelnik na rdečkastem lesenem podu, zraven postelje. Pod posteljo sta usnjena črna copata. Vstanem in grem, ter si natočim whisky. Odrinem stol in sedem. Na telefonu sklonjen in do pasu gol; hlače imam podobne kot boksarji; modre s tanko rdečo črto ob robu in dvema vrvicama, ki segajo vse do gležnjev; pogledam klice in sporočila. Nepričakovano dosti. Telefon lepo, tako da naredim sredi mize prostor za njega, odložim na mizo, si grem po pollitrski kozarec hladne vode in ponovno, tokrat pravilno a udobno sedem na stol in z enim prostih prstov pričnem gledati pisarije. Dam si glasbo. Ariana Grande in pesem “Bang bang”, za tem U2 s pesmijo “One”, kjer Bono govori o svetosti in mi je bila na tem albumu najbolj všeč. Berem. Berem in vem, da Arabci in muslimani niso vdirali na sever zato, ker je bilo mrzlo in so mislili, da je to kazen za tamkajšnje ljudi. Ni še začetek jeseni, pa že tako hladno. Nič. Odločim se, da bom vse ostalo prebral doli, v najbližji gostilni. Hitro se oblečem ter uredim in ker zajtrkov ne jem, že odhitim v pritličje in ven na cesto. Kmalu sedim za okroglo kovinsko mizico in naročam kavo z mlekom. Ob prispelo skodelico odložim telefon in si prižgem cigaret. Pogledal sem okrog sebe, a sem vedel, da bo dosti prostih miz, saj je blizu nova penzija. Zatopim se v branje kaj vse mi sporočajo. Požirek tople kave in poteg cigareta. Tako nadaljujem. Vpijam nikotin, kofein in stavke.

V nebo silijo sive zgradbe z velikimi okni, ki imajo temne križne okvirje. Še nebo je postalo sivo, kot da se je barva razlila povsod. Kot, da se je nekdo igral. Še na mize bifeja, kjer piše capuccino in cafe milk in tla, asfalt. Tudi ljudje so oblečeni bolj sivo, temno. V kozarcu vode košček limone. Voda je hladna. In pa kava. Avstrijska kava. Mrzlo je. Nepričakovano hladno, in tako bo celo belo zimo. Poštar stoji s poštarsko torbo in se sklonjen pogovarja. Vsi nekaj pijejo. Vendar še ne toplih pijač. Je še poletje. Hladno je, prekleto. V tišini vozijo avtomobili, nič jih ni slišat. Kar drsijo po poteh in ena vodi cez most v mesto, zaželjeno le tako, da nadaljujejo pot. Tam ni trgovin, so samo uradi in univerza; prav tako siva z bakreno streho in majhnim parkom, kjer deček vliva vodo v bazen in nekaj doprsnimi kipi. Prekleto. Sedim, ker sem se tako odločil, na mokrem stolu, poslusam glasbo, ki mi prija in je še poletna, in pijem kavo; kot da bi rad bil konkurenčen ostalim gostom lokala, ki vedno vstajajo in odhajajo ali prihajajo pod veliki belo sivi senčnik. Vsi nekaj bi, a ne. Premrzlo je. Pogledam proti trgu in vidim mesto, kjer bodo postavili novoletno jelko, ko bo čas… za lučke ponoči, za svetlobne skulpture. Te so mi vedno vseč. Ne vem zakaj. A takrat bo tudi tako mrzlo in se bodo delale majhne ledene sveče. Tema bo in otroci bodo debelo oblečeni ter pesačili v mesto. Skupaj s starši. Tudi na drugi strani reke bo postavljena jelka, se večja, mogočnejša da bo zakrila večji del neba in se bolj svetila. Sploh bo takrat slovesno. Morda bo po kotih in robovih kaj snega, prodajali bodo kuhano vino s klinčki in v mestu bodo zbiralisča stojnic in veselih ljudi. Prav nasprotno kot je danes. Danes smo bolj tihi, hlad je prišel in… jesen bo tudi kmalu. Takšne nekakšne priprave, imam obcutek. Pripravljamo se na to, ko bo zelo mrzlo, ko bi jaz že drgetal ta trenutek tukaj ob grobo ometanem zidu in mizico capuccino ter cafe milk. Voda bi bila še bolj mrzla, kava nikoli ne dovolj topla in jaz… jaz bi bil oblečen približno isto, to pa zato ker se mi vedno mudi iz stanovanja, ven med ulice in strehe hiš. Vedno se mi mudi, ne vem zakaj, saj me nihče ne preganja, a meni se vedno mudi. Tukaj je boljši zrak, od časa do časa slišim glasove, dogajanje in gledam ljudi, ki so prišli na svetlo. Kavo sem že skoraj čisto spil in hladno je. Bi kaj rekel natakarici, a ne. Sem tiho; sliši se poletna glasba in iz pepelnika se kadi. Odhajam. Namenil se bom naprej po poti, da malce pretegnem noge in pogledam, kaj je novega v trafiki. Ni še zima. Ni še jesen… samo hladen septemberski dan in vse je sivo, prekleto sivo.

Sprehodil sem se, si pretegnil noge, postal boljše volje ter pričel ponovno opazovati okolico, ki je iz sive prehajala v blage barve. Sivo je bilo samo tam. Spomini, veš. Sivina je bila najbolj primeren izraz za tamkajšnje moje spomine. Ne mislim teh, o katerih sem govoril, ampak mislim na ljudi, mislim predvsem na enega človeka, ki sem ga tam srečal in me je lajajoče ogovoril in se obrnil nazaj h sogovornikom; meni je bilo resnično mučno in… sivo v duši… ker on res ni poznal prijaznosti, navaden zapiti in še slabo izgledajoč znanec. Navaden delavec s steklenico. Navaden nebodisigatreba, ki je hotel biti pameten, a čisto nič prefinjen. Čisto nič lepega ni bilo na njegovem neobritem obrazu in je resnično spominjalo na lajanje psa v temni trenerki, ki hoče vladati vsem in vedno. Zapiti navadni delavec skladiščnik, ki ve kaj je elegantno, prefinjeno, a tega v moški družbi nikoli ni uporabil, ker je vedno bil alkohol, ki je to pri njemu hote nadomestil. Domislil se je nekakšne bedarije, ki jo je zalajal proti meni… ker so ga gledali. Nisem hotel, a sem ga vljudno vprašal kako je to mislil… z besedami, ki mi jih je namenil. In tedaj je bilo to, da sem ga vprašal še bolj narobe, kot to kar mi je govoril. Zapiti perverznež je rekel, da tako vem, da on ve, in da tako je… ker ga moški poslušajo in ne marajo, da bi Zoran rekel kaj narobe, ker je on njihov vodja ob dopoldanski kavi, kjer se vse zmenijo okrog popivanja. Vse o njihovih zehajočih ženskah doma, ko imajo opravke, tako nepomembne, kot je pomenljivo zehanje. Najslabše je izgledal med njimi, a so ga sprejeli za vodjo. Ni mogel izgledati dobro. Hotel je, da izgleda najslabše in jim istočasno vlada kot črnski kralj z glavo leva ob svoji levi im desni strani. Nisem pomislil, a sem se nasmehnil, ko me je ogovoril ta nepomembni človek, ki ima njim toliko za povedati na glas in še več; svetovati in voditi. Nasmehnil sem se starim spominom na naju. Nasmehnil sem se morda tudi, ker je tako resno govoril v svoji družbi. Nasmehnil sem se nič kaj previdno. Zakaj bi se moral pa previdno nasmehniti? Je on to želel, da bi bilo in on ne bi potem rabil uporabiti svojega gneva nad mano? Nasmehnil sem se, ker je govoril neumnosti, ali kakor rečemo- bedarije. Nasmehnil sem se, predvsem zato, ker sem bil tisti trenutek, obkoljen s sivino, a srečen. Pri njemu to ni ničesar odtehtalo. Ravno nasprotno. Vrglo ga je v zrak, da se je s silo v svojem vratu, obrnil z glavo proti meni in me nadrl. Kako to, da ne vem, da se tako ne govori z njim, bi lahko sklepal. Videl sem pri njemu napor, ki ga je moral uporabiti. Videl sem njegovo jezo, ki me je streznila in videl sem, da je med njimi pomemben moški. Po navadi sem v takšnih primerih bil tiho, a tedaj sem bil srečen. Kakšna napaka, da sem bil srečen, ko me pa je on okaral. Kako neumno. Kako neodraslo in naivno. Naivno! Torej tako. Torej tako grdo! Pa tudi pri govoru, ko on govori meni, ki bi ga moral razumet takoj in sledit in poslušat. Ko bi ga po njegovem govoru moral pustiti njegovim moškim in ga ne več ponovno ogovoriti. Ker je on imel to za dobro idejo, kaj je opazil na meni. Ker se on spozna. Ker je hotel meni poveljevat s svojo domislico. Ker je on večji od mene, bolj pomemben. Prav bi mu moral dati; a saj sem mu dal. Samo, da v nasmehu in z vprašanjem. Prav bi mu moral dat, točno tako. In tako grdega moškega pohvaliti vpričo njegove družbe istih. Nobeden ni pil alkohola. In on tudi ne. A je bil zaraščen v obraz. Takšen moram bit med njimi, si je najverjetneje pred ogledalom govoril. Nezanimivi pogovori pri njegovi mizi so se hoteli nadaljevati, a je morala biti tišina ker on, Zoran govori. Vse je pri njemu govorilo, da se spozna in da pozna veliko ljudi. Njegova brada je govorila, da jo on lahko nosi. On lahko z mačkom pride med njih. On lahko. Pri drugih pa morda. Če bo Zoran hotel, ga bo oblajal. Ne. Segel mu bo v roko. Potrepljal. Družba, kjer mora on vedno pokazat, da je pomemben. Moški svet. Samo moški svet. Zapomni pa si, da če on govori, se ti ne smeš zasmejat. Zapomni si, da on skrbi. Zapomni si, da on ni samo zapiti delavec skladiščnik, ampak ve dosti lisičjih ukan. Vedi, da moraš biti za takšen primer njegov. Ne se mi smejat, govori. Jaz pomembno in premišljeno govorim. Kaj ne vidiš, da sem skrbel ravnokar za tebe, ko ti tako samevaš za mizo, jaz pa govorim družbi.

Ne misli si, da bom skrbel za tebe, govori samemu sebi. Ali pa nič, čisto nič. Samo nahrulil me je, se obrnil, ker jaz nimam kaj za rečti in se zbral, da nadaljuje, ko ga bodo še naprej poslušali, ker on ve povedati tako, da se nobeden ne smeji… njemu, ki tako slabo izgleda a je pomemben; tako v trenerki edini med njimi in bo povedal, nekaj zanimivega, kar ne smejo preslišati, ker on zna govoriti in je bilo zabavno, kar pove… a nobeden se ne smeji, tako ker tako mora biti. Zakaj bi se smejali, ko pa zna povedati še bolj zabeljene zgodbe o ženskah, o katerih pa sedaj ne bo govoril, ker to govori smeje in bolj potiho, da sklonijo glave. Obrnil se je stran od mene in nadaljeval. Jaz sem ga zmotil z vprašanjem, ki ga ni pričakoval, ker mi je že vse povedal. Povedal je, da sem neotesanec, ki sedaj izgleda ponovno normalno, ker je on tako videl in rekel in ve, da nisem zanimiv, da bi se z mano dalj časa pogovarjal. Imel je drugi namen in tudi… družbo. Jaz nikoli nisem mogel biti njegova prekletodolgočasna družba delavca skladiščnika. Nima on kaj z mano. On sploh ne. Ali kdo drug?! Si misli. Ne. Ker sem tukaj jaz, Zoran. Vse bom uredil in ga nagnal; z lajanjem na njega, boste videli, da znam. Se ne bom rabil potruditi, ker mi to gre. Se ne bom trudil. Zaradi njega ne. Rekel bom neumnost, me bodo razumeli in on bo odšel dalje. Zaradi njega je sploh škoda, da sem začel z njim. Zapravljen čas, ko pa je družba pomembna. No tako ga bom vklopil v svojo družbo; da me družba vidi, da tukaj dosti ljudi poznam in vem o njih dovolj, da precenim, če je človek vredu. Mislim, da ni vredu, si je mislil. Dolgočasen je. Saj ga vidite. Vsi ga lahko vidite, da ni na njemu nič zanimivega. Jaz. Jaz ga poznam. In jaz si dovolim ga nahruliti in vam to pokazati, da vidite; kar tako, da vidite, da ga zelo dobro poznam. Videl sem ga na dnu. In sedaj je tako, kot vidite. Budalo je. Iz njega smo se že dovolj norčevali. In, tukaj ga imate. Sedaj, ko je nekaj naredil za sebe. Toda verjamite, mi gremo naprej… brez njega. Jaz poznam njega. Bil je na dnu. Jaz sedaj vidim, da mu karkoli škodi. Dolgočasen je. Sploh ne vem, kaj dela na tem svetu. Jaz sem ga videl. Sedaj se je pobral. Ampak kako? Ni zanimivo to za mene, nas. Zato se nisem hotel z njim menit. Samo lajal sem. Sedaj nadaljujem.

Zasmejal sem se in ga vprašal. Kaj sprašuješ, je bil raztogoten. Še enkrat se je moral obrniti proti meni in mi povedati. Še enkrat je moral. Še enkrat. To bo dovolj. Potem pa naj izgine. Jezen je bil. Tako dobro mu gre, potem pa jaz smejoč z vprašanjem, ki je neumno, bedasto. Pa čeprav nisem vedel in sem ga vprašal, da bi izvedel. Da bi izvedel še kaj več. Od njega, ko se pa poznava. Napor mu je bil govoriti meni. Sodrga. Rekel je, dodal samo svojemu mnenju. Sodrga. Zakaj si sploh tukaj. Bodi ves čas doma, da te ne rabim videti. Butec. Tako. Povedal je to in nadaljeval zbranim. Nepomemben, je hotel rečti njim a je moralo to ostati v zraku in neizrečeno. Najljubše mu je tako. Poslušali so in nadaljeval je tam, kjer je pred tem ostal. Pomembno. To je pomembno, da nadaljuje, ker ga poslušajo, ker ga poslušajo vsi. Ni se mislil več ukvarjati z mano. Me je predstavil. Na dnu. Na dnu je bil. Predstavil me je tako. Sedaj nadaljujem. Nič ni bolje z njim je rekel tako, da bi se zadrl. Nadaljujem, zbrani. Ta ni. Ta ne bo. Ne bo zanimiv za nas. Bil je. Rožica je, saj vidite. Dovolj tega, takih neumnosti. Vi ste mi pomembni, bi se on zadrl, če bi bilo treba. Pa ni bilo potrebe. So ga poslušali in poizkušali razumeti tako kot je on rekel. Vsi so ga poslušali, ker so to želeli, hoteli. Brez duše je, bi Zoran lahko rekel. A je drenje pomagalo. Pa saj me pozna! Pozna kakšen sem. In tako. Gremo naprej. Kje sem ostal. Brez duše je. Mali moj. Mali. Nezanimiv. Lahko bi kaj bil, a ni in ne bo. Poznam. Žalostno. Pobral se je. Le zakaj. Žalostno. Odrasel moški pa tako… tako žalostno. O njemu vem vse. Poznam ga. Povedal sem vam. Gremo naprej. Naj bo rajši doma. Je odveč, če je tukaj. Padel je, ker on vedno bo padal. On je takšen. Osamljen. Mi smo. Mi smo tukaj. Vi ste ob meni in jaz govorim, sem vam dovolj povedal o njemu. Padel je. Pa kaj. Gremo dalje. Gremo, gremo. Škoda časa za to. Vprašal me je. Kako butasto in grdo…. ko sem mu pa tako ali tako že vse povedal. Tako. Povedal. Da je bil na dnu in da je tam še sedaj. Ni. Ne bo nikoli drugače. Imel je možnost biti nekdo, a ni in ne bo. Sprašuje? Seveda sprašuje. Takšen bo vedno, mater mu. Vidim ga, nič mu ni, ko me sprašuje, tako. Butec. Samo, lepo se mi obnašaj, ker imam družbo. Utihni in idi. Dovolj te imam. Si takšen posrane. Kaj buljiš v mene. Sem ti že vse povedal. Na dnu si, padel si. Nezanimivo. Nisi postal nič kar bi lahko povedal svoji družbi tukaj. Odidi. Bodi doma. Dovolj te imam. Nočem te več videti… in kot, da bi ga razumel, sem vstal in odšel, da pretegnem noge.

Ja, sivina je minila. Pogled se je razprostrl, zagledal sem otrosko igrišče na katerem ni bilo otrok, le lastniki psov in na igralih so se igrali sončni žarki, v rahlem vetru in obkoljeni s krošnjami starih dreves. Potka je peljala mimo dveh upokojencev, ki sta govorila nemško in sedela na klopci, skriti za grmovjem. Malo naprej dva pogovarjajoča mlada moška, ki sta pogledovala po psih, ki so se lovili v krogih. Nekdo odpira okno in stresa nekaj ven iz stanovanja, promet na ulici, moški odpre prtljažnik avta in zagledam pesjak. Priteče mu manjša ženska in mu nekaj govori, nato pa odloži polni vrečki. Moški gre do prednjih vrat. Nekdo prečka železniški prehod, nasproti mu prihaja opokojenec, ki potiska staro črno moško kolo. Izza starega debla drevesa se vsujejo srednješolci in nekaj jih v rokah drži sendviče. Železniška proga je obsijana od sonca, veter vrtinči listje. Avtobus in pogledi, voznik je previden in vse vidi, postaja je v daljavi, kjer je nekaj ljudi, ki so že opazili avtobus. Ne premaknejo se. V kiosku debela ženska sedi in bere ter prodaja sveže pecivo, sladoledar ima opravka s sladoledom, v trafiki ni videti mladega fanta, ki tam dela. Njega ne vidiš vse dokler ne prideš do njegovega okenca, ko se primakne k tebi in ti prisluhne. Obsijane hiše, ljudje še ne kurijo a ni najtopleje, promet po ulici ne preneha. Nova skupina punc iz šole hiti skozi park, sledijo jim fantje. Na sonce so se nastavile ženice na klopci obkoljeni s pokošeno travo in za njihovim hrbtom staro rogovilasto redko drevo v teh krajih, kjer poleti mamice sedijo in mahedrajo z nogami, ko se otroci igrajo na igralih. Najvišjega drevesa ni več, ker je razpadalo in delalo senco igrišču. Nevarno je bilo, da bi se podrlo. In blizu ogromno grmičevja, ki ima poleti na vejah rdeče bunkice. Tam si se lahko skril ali skrivaj opazoval otroke ki se igrajo na igralih.

Odvrgel sem v koš prazno škatlo cigaretov in zavil med to lepoto, tik pred avtobusno postajo, med telovadnico ter jedilnico in na drugi strani vrtovi hiš. Odločil sem se, da popijem dobro kavo. Šolske klopi samevajo, kolesa so varno zaklenjena, čuva jih redar, ki pa ga sedaj ne vidim. Mogoče je na malici. Prižgem si cigaret in hočem puhniti dim v zrak, ko zaslišim klicanje na pomoč. Tako me je presenetilo, da mi je cigaret skoraj padel na tla. Obstanem in prisluhnem klicom. Šibki so in prihajajo od… aha, roba potke, tam kjer je nekaj razkopano in malomarno zavarovano s plastičnimi trakovi. V par skokih sem tam. Glas prihaja iz jaška. Odrinem trakove in stopim do roba jaška. Kosi se lovijo na modrem nebu, ulica je prazna in… glas je od fantka in prihaja iz jaška. Previdno pogledam in ga zagledam. Lica ima zamazana, razkuštran je in blago kliče. Ne vidi me najprej, jaz pa pomislim- padel je v jašek. V tisti temi mu vidim obraz in pisan pulover in majhni dlani, ki se dvigujeta proti svetlobi. Sedaj me zagleda in v hipu je vesel. Na pomoč, zakliče in me gleda. Na pomoč.

Poklical sem kuharice, ki so delale v bližnji kuhinji, da pomagajo. Pritekle so v belih predpasnikih z belimi čepicami. Fantek je bil rešen.

Ko je prišel na površje, sem videl, da je star približno sedem let. Pisan pulover je imel zamazan in na koncu raztrgan. Bil je v šoku. Izvedel sem, kdo je njegova mama in njeno telefonsko. Poklical sem in mama se je oglasila. Bila je prestrašena. Svetoval sem ji naj pride do nas s taksijem, da odpelje otroka. Rekla je, da bo.

Fanta je sedaj že pregledoval zdravnik in ni ničesar odkril. “Fant, srečo si imel,” mu je samo rekel, nato pa pričel pospravljati svoje aparature.

Čez manj kot eno uro je bila pri fantu že tudi njegova mama. Zamazan obraz mu je objemala in ga božala ter jokala. Sonce je še vedno z isto intenzivnostjo sijalo in jaz sem fantu ponudil sladko pecivo, ki sem ga kupil v kiosku. Jedel je in postajal bolj in bolj spet navaden fant iz drugega c razreda. Tudi policaja sta bila tukaj in mamica se mi je prišla zahvalit. Povabila me je na nedeljsko kosilo k njim in videl sem, da je brez moškega. Ločila sta se. V dlani sem skrival karto za taksi, s katero se je Nada pripeljala do nas. Nisem še videl takšne lepote, kot je bila ona. Zato sem dosti molčal in vse skupaj opazoval izpod obrvi. Želel sem si ji nekaj rečti, ko bi jo poklical na stran, a nisem. Stal sem in gledal. Vsem tukaj nam je močnejši veter začel mrščiti lase in robove oblačil. V zraku je vrtinčil listje in preletela nas je jata golobov. Bil sem vesel, da me je povabila na kosilo.

Tomaž Selinšek, 21.september 2017