POLYGAMÍA


Drugo ženo je vzel že nekaj časa nazaj.

Odločitev je bila lahka. Svojo ženo je ljubil žgoče, silno in zaščitniško, bolj kot svojo družino ali kogarkoli, ki ga je poznal. Za njo bi umrl na kruto-grozovite načine brez trenutka pomisleka ali omahovanja. Toda bil je preprosto premlad, premočan, preširok, preveč ljubeč. V njegovem srcu je bilo preveč prostora za eno samo ženo, tako kot je bilo njegovo telo presilno za eno samo žensko. Lahko se je ozrl k sončnemu križu nad ravnino, na kateri je stal in se zahvalil:

“Kot ti vreš toploto, svetlobo in življenje, tako sem sam neusahljiv vrelec. V tem sem blagoslovljen.”

Sprva je bilo težko. Ženi sta poskušali vplivati nanj na načine, ki so jima bili najbolj prikladni: mlajša s svojo silhueto, z gibi svojih rok, z mesečino, ki se je ujela v odsevu njenih mokrih las. Starejša drugače, bolj zvito, s tretjino življenja, ki jo je preživel z njo, z izkušnjami, ki sta si jih delila, s slepo navezanostjo, ki jo je gojil do nje. Bila je njegova prijateljica.

Trudil se je ostati trden, pravičen in ljubeč. To je bilo lahko. Kajti bil je trden, pravičen in ljubeč.

“Tudi to bo minilo,” si je rekel, ko sta nekoč v obupu obe hkrati kričali nanj. In zasmejal se je z globokim smehom ter ju prižel na svoje široke prsi. Kot v njegovem srcu je bilo tudi na njegovih prsih dovolj prostora za vse.

“Družina,” je rekel, “mi smo družina in nikoli ne bom jezen na vaju, kot vedve ne moreta biti name.” Njegove roke so se neubranljivo sklenile okoli njunih ramen in kričanje je potihnilo. Sprva ju je družilo sovraštvo do njega, nato pa ljubezen.

In tako je jezdil po stepi med množinami drobnice, ki so jo gnali njegovi pastirji, razmišljal o svojih dveh ženah in se smehljal v sonce. Jezdil je daleč, dokler ni ravnina opustela in so se na obzorju prikazale tuje vasi. Čudil se je dolgim poljem, zasejanim v divjino, med rože in zveri.

Na poljih so delala deklice. Ko je prijezdil bližje, se je ena izmed njih ustavila, vzravnala in zagledala vanj. Morda je bila mlajša od njega, morda niti ne. Njene oči so bile črne. Strmel je v to črnino, se potopil vanjo, se zamislil in izgubil v njej, dokler se ni v njem nekaj pretrgalo, hlastno, boleče in drhteče, kot vran, ki vzleti z veje. Stresel je z glavo, kot bi se prebudil iz dolgega sna in se nasmehnil:

“Ne boj se me. Vidim te in ljubim te. Kot sonce. Ljubim te strastno in iskreno. Toda ne posestniško. Ne bom te vzdignil na konja in oddirjal, pa čeprav te ljubim. Občudoval te bom v tem trenutku, vse dokler ne odjezdim. Ni potrebno, da se te dotaknem. V svojih mislih te bom častil, tiho in pobožno, od daleč. Toda po enem dnevu bom pozabil, da obstajaš. Kot sonce, ki zaide. Zato se ne boj.”

Dekletu je zadrhtela spodnja ustnica. Ni vedel, če ga razume. Kriki drugih žensk so iz vasi privabili gručo rjavoudih, polgolih moških. Molče so se ustopili za dekletom, oboroženi z noži in kopji in se zastrmeli v jezdeca na belem konju. Njegovi čez hrbet padajoči lasje so plapolali v vetru.

Arya”, je nazadnje izpljunil s strahom in sovraštvom eden od mladeničev.

“Arya,” je slovesno prikimal jezdec.

Ob njegovem stegnu je počival kij, ob njegovem boku lok. Vedel je, da ga lahko poskusijo ubiti. Bil je bogat in sam. Toda ni ga bilo strah. Čutil je le mir.

Še enkrat se je nasmehnil, se obrnil in odjezdil.

“Kaj ti je dejal?” je vprašal eden od mož dekle. To je skomignilo z rameni.

Jezdec pa je pognal konja v galop in zakričal v nebo. Mislil je na svoji dve ženi. In bil je srečen.