RDEČA


Strmel je v noč in noč je strmela nazaj, trepetala v široko odprtih beločnicah, dokler se mu ni zazdelo, da se je celotna glava spremenila v eno samo drhteče oko, ni imel več ust, nosa, čela, samo še oči na pecljastem vratu, ki so vsrkavale porajajoče obrise… Drhtel je in njegova roka se je nezavedno dotaknila kosmate tkanine, oklenil se je nog velikana poleg sebe, se skril med njih.

“Kaj pa je?”

“Strah me je stvari… tam v temi.”

Velikan se je zahohotal

“Ničesar ni.”

Otrok je nezaupljivo molčal. Dlan velikana se je dotaknila njegovih las, ga pobožala, bila je tako velika, da je pokrila njegovo glavo, lahko bi jo zdrobila kot krhko cvetlico, zlomila stebliko, zmalinčila ta drobni, dišeči popek.

“Strah me je! Strah me je, strah me je, strah me je!”

Velikan se je smejal ter nekaj časa hodil tako, da je s svojo nogo nosil otroka, ki se je je oklepal. Nazadnje se je naveličal, odložil štor iz rame, nežno razklenil roke otroke in ga postavil na zemljo. Pokleknil je poleg njega.

“Morda te bo manj strah, če si predstavljaš… da si ti ena izmed teh stvari… ki gledajo iz teme.”

Kmalu se bo morala poročiti. To ji je jasno vsakič, kadar jo mlinarjev sin pogleda. Njegov obraz je še vedno otroški, njegove oči stisnjene pod pšeničnimi lasmi, pristriženimi tik nad obrvnim lokom. Vsakič ko premakne vrečo… njegov hrbet se zgane, zasuka se v bokih, ko si jo dene na ramo, se pol obrne in jo prestreli s pogledom. Ona se mu nasmehne. Pozna ga že celo življenje in vendar ne. Sedaj se ji zdi, kakor da ga spoznava na novo, nekaj se je spremenilo v njegovi drži, v njegovem obnašanju. Postal je oprezen…

“Počasi bo treba vzeti Karla,” jo prepričuje mama.

Najprej ne ve, kaj bi odgovorila in pogleda v tla, nato pa se odzove kakor vedno – začne se na ves glas smejati, zvok njenega smeha pa se odbija med zidovi, žaljivo, preglasno, kakor bi se od njih odbijala majhna usnjena žoga. Mama, nekoliko izčrpana od vseh čustev, ki jih do- in preživela v svojem kratkem življenju, jo gleda, niti ne užaljeno in jezno, samo naveličano.

“Res, res,” pravi.

“Toda, mama,” reče sama, “Karl je tako… takoooo neumen.”

“Karl ima srce na pravem mestu. Poleg tega… saj veš.”

“Karl ne zna prav ničesar, mama,” reče in gladko spregleda, kako mati pomenljivo drgne palec ob kazalec. In tako je konec debate za tisti dan.

Karl ne zna ničesar, sama pa je vedno znala vse.

Včasih zagleda med delom na polju v zraku krokarja in takrat poišče palico, prašen, opustel kos zemlje in ga nariše v nekaj potezah. Mama pride in jo ošteva: “Pojdi delat, Zora! Ne obiraj se vendar s temi traparijami!” nato pa zagleda krokarja, ki strmi vanjo iz tal, ves nesmrten v prašni sepii in glas ji zamre v grlu, prestraši se. Nazadnje jo prime za roko in odvede nazaj na polje, v žar, v znoj.

Kadar deklice prepevajo na polju, noče nikoli peti z njimi… dekleta vedno pojejo iste pesmi, sama pa jih zapoje dvakrat in se jih naveliča. Takrat zapoje drugo pesem, besede in melodijo si sproti izmišlja, ostali pa umolknejo in poslušajo, spregledajo in nočejo videti, da spet ne dela.

Nekoč pride v vas župnik, da bi Karla naučil brati in pisati. Karl se na začetku trudi, nato pa postane zadirčen in župnik ga hoče naklestiti. Karlov oče odvede duhovnika na strani in mu začne šepetati: “Pa saj ni potrebno… naučite ga malo šteti… da lahko šteje vreče… da lahko tehta… veste, tepsti si ga tudi jaz ne upam… pa tudi… odrasel je že skoraj, veste… ne bi bilo primerno.” Zora pa posluša, gleda in naslednji dan zna brati in pisati. Zora zna vse, zato ji je vedno dolgčas.

Vuk se zadnje čase počuti neprijetno. Čeprav je hladno, ga ponoči trese vročina, premetava se na ležišču. Čez dan se potika po gozdu z orožjem, lovi in se izmika ostalim lovcem, gozdarjem, čuvajem, najde, ubije, nese domov, utrujen je, toda vseeno… energija ga še vedno polni, se zbira v udih in v čelu, ta vročina. Njegove oči so vročične, nezbran je in pozabljiv, pogosto mu divjad pobegne in takrat ga brat, ki že dolgo ni več velikan – zdaj je tudi sam velikan – ošteva, se mu posmehuje.

Razpadajoča koča, v kateri živi, stoji v gozdu, malo stran od ostalih, na samem. Včasih se Vuk obleče v strgan plašč, skozi katerega sijejo blede, gole zaplate umazane kože in odide proti ostalim hišam, kjer ob večerih plešejo dekleta. Snežinke mu sedajo na obrvi in oglavnico on pa jih spremlja s temnim pogledom, ves čuden in nesrečen. Morda zagleda Hild med njimi, ki ima tako dolge in svetle lase, da ne bi smeli biti nikoli razpuščeni – tako pravijo ostali – ampak včasih se iz kapuce njenega plašča vseeno izmuzne štrena in zapleše v vetru. Njen plašč je škrlaten, na belem snegu žari kakor krvava rana na čelu.

“Zakaj ima samo Hild rdeč plašč?” nekoč vpraša brata, kajti brat ve vse.

“Da dobiš rdečo barvo,” pravi brat, “moraš zdrobiti mnogo majhnih črvičkov v daljni deželi, dokler ne dobiš kermesa. Nato pobarvaš blago in ga tovoriš dolgo, zelo dolgo časa, dokler ne pride sem. Lahko si predstavljaš, da je tak plašč zelo dragocen…”

“Ampak Hild ga ima.”

“Hild ga ima,” prikima brat zamišljeno.

“Tudi Hild je zelo dragocena… kot njen plašč,” razmišlja Vuk glasno.

Brat ga ostro pogleda.

“Veš, Vuk, tudi kri je rdeča. Znotraj smo vsi rdeči… znotraj smo vsi dragoceni.”

O takih stvareh razmišlja Vuk, kadar sloni med hišami in gleda dekleta. In kadar spet zagleda Hildine štrene, postane čudno šibek in majav, mora se usesti na tla. Včasih pridejo otroci in ga sprašujejo:

“Kaj ješ, Vuk, da si tako močan?”

“Žabe,” odgovori, ne da bi jih sploh poslušal.

“Fuuuuj,” zavpijejo otroci in se razbežijo.

Nekoč pride Hild in mu v roko stisne kos peciva.

“Da ne boš več jedel žab,” se nasmehne izpod škrlatne kapuce. Njuni prsti se za trenutek dotaknejo in dotik ga ožge kot ogenj. Nato nemudoma odide, kajti mati ji že kriči “Hild, ne pogovarjaj se vendar z wargom! Hild!”, njemu pa v grlu razbija srce.

“Kaj je vendar s teboj?” ga nekoč vpraša brat, ki mu ne uide njegov nemir.

“Rad bi se poročil,” odgovori.

“Ne moreš se,” se nasmeji brat.

“S Hild.”

“S Hild pa še najmanj.”

“Zakaj?”

“Zato, ker ima Hilde škrlatni plašč, ti pa ničesar. Razumeš?”

On razume in s pestjo zlomi desko v vratih. Brat ga vrže ven iz koče, nato pa se omehča in ga pokliče nazaj.

“Poslušaj,” reče, “kadar ne moreš spati, pojdi v gozd in vzemi svoj trs v roke. Drgni ga in zraven misli na Hild in vse ostale deklice, ki plešejo v vasi.”

Naslednjič ga uboga in pride nekoliko zmeden nazaj. Njegove misli so lene in počasne, zaspi hitro. Toda bolečina ostane.

Včasih, kadar je Zori dolgčas, raziskuje klet v hiši. V kleti so stare skrinje, nekaj živalskih lobanj, staro krzno in bokali čudnih oblik. Mama jo opozarja:

“Zora, nehaj že stikati, te stvari so od babice.”

Zora svoje babice ne pozna. O njej se ne govori. Ne da bi poslušala mamo brska naprej, dokler na dnu okovane skrinje ne najde največjega zaklada od vseh: star plašč z oglavnico. Odnese ga na svetlobo – plašč je bil nekoč rdeč, zdaj pa je tako zguljen in obnošen, da je že skoraj rožnat. Zora si ga nadane in si povezne na glavo kapuco. Vriska in se vrti v njem, plašč pa se razpostre v vetru kot makov cvet. Mama je sprva osupla, ko jo zagleda, nato pa˙jo besno odvleče nazaj v hišo – po cesti namreč prihaja župnik.

“Zora! Obnašaj se svojim letom primerno!”

Z nje trga plašč in ga ihtavo tlači nazaj v skrinjo.

“In poročila se boš s Karlom! Razumeš?”

Zora pozabi na plašč in se zresni.

“Zakaj?”

“Zelo je delaven in zelo te ceni.”

“Mama, jaz v Karla sploh nisem zaljubljena. Niti malo.”

Mama prhne.

“Ljubezen! Kakšne otročarije! To je bajka.Traparije za moške. Nekaj, kar sploh ne obstaja.”

Zora ostrmi.

“Mar ti nisi bila zaljubljena v očeta?”

Mama se začne smejati.

“Lepo te prosim. Seveda ne.”

“Mama, samo zato, ker ti tega ne poznaš, še ne pomeni, da ne obstaja.”

Mama ne ve, kaj bi odgovorila.

“Same neumnosti,” reče nazadnje,”vidiš, tako se konča, če človek zna brati – same neumnosti si pobrala tam.”

Ponoči šepeta očetu:

“Z Zoro bojo še težave.”

“Kake neki težave? Saj bo kmalu šla od doma…”

“Saj prav to – mislim, da ne bo.”

“Kako? Seveda bo.”

“Pa če ne bo hotela?”

“Hoče – noče,” se posmehne oče, “mora.”

“Jo boš ti prisilil?”

“Če ne bo šlo drugače.”

“Kako? Saj jo poznaš – požvižga se na nas. Jo bo Karl zaklenil v hišo? Kako bo skrbela potem za domačijo in delala? Saj veš, da ne gre to tako.”

“No… pa saj jih imamo mnogo. Se bo pa Karl poročil z Reto. Res da je dve leti mlajša od svoje sestre, ampak kaj zato? Prav tako je čedna in bolj ubogljiva…”

“Ampak Karl ne bo hotel, dokler je Zora tu.”

“Res.”

Oče pomolči. Čez nekaj trenutkov:

“Ampak če bi izginila?”

“Izginila?”

“Če jo poročimo s kom drugim… iz kakšnega drugega kraja. Recimo.”

Glasova obmolkneta in zasliši se šuštenje rjuhe; starša se obrneta in si pokažeta hrbet. Tiho sta in vendar sta budna, vsak v svojih mislih.

“Zakaj nimam ničesar?” nekoč vpraša Vuk. “Visok sem, močan in hiter, nastavljam pasti, v gozdu lovim. Zakaj nimam ničesar?”

“Ker živiš v tej koči, ki je na samem,” se nasmehne brat, “ki je na samem, daleč od ostalih koč. Ki je, brat moj, v gozdu. Tukaj si bil rojen in tukaj živiš… in zato, brat, nimaš ničesar.”

Vuka prevzame obup.

“Pa saj ti ne manjka ničesar, volčič. Rekel si, da si visok in močan… in sit si, kar je več, kar lahko trdijo nekateri.”

“A nekaj mi vendar manjka.”

Brat ga lokavo pogleda.

“Ne bo ti več dolgo, ne meni, ne tebi. Kmalu pride pomlad in nad obzorje se nekaj vzdigne. Kajti nekateri ljudje žive kot ovce po stajah, nekateri pa kot …”

Kot vsako leto gre oče na sejem. Tam izbira in trguje, premika se od enega šotora do drugega, do pultov, do stojnic. Tam prodajajo orodje in živino in sir in nakit in vse, kar bi si človek lahko poželel. In ljudje so raznovrstni, nekateri govorijo kot bi psi lajali, nekateri lajajo, kot bi psi govorili. Nekateri nosijo križe okoli vratu, drugi pa…

Oče pristopi do trgovca, ki ga vidi prvič, in vendar se mu zdi od nekod znan. Visok je in temen, v njegov obraz so zarezane poteze ostro kot z dletom. V kožuh je oblečen in kožuhe prodaja. Brez misli prebira oče krzno in boječe pogleduje velikega moža. In ta mu vrača pogled – nedoumljivo, ne sovražno ne prijateljsko.

“Zima je pa taka,” reče oče, ker ne ve, kaj bi, “topla letos, uh.”

Trgovec prikima.

“Vi ste pa lovec, kajne? Od tukaj?”

Tisti odkima.

“Iz kje pa?”

“Iz vzhoda,” zategne trgovec, nekam skrivljeno se nasmehne. Oče se zdrzne. Kot bi že videl te oči nekoč… ali njim podobne… kako strmijo… iz nečesa… iz česa že… iz nečesa temnega… kot iz vodnjaka… pa ne iz vodnjaka… da, nečesa temnega…

“Pomlad”, doda trgovec, “je lahko še vroča.”

Oče ga oprezno pogleda.

“Pa volkovi so letos bili kar mirni,” reče, “malo živine so odnesli. Hvala bogu!”

“No, morda še pridejo,” reče trgovec, “na pomlad.”

“Na to vročo pomlad,” zajeclja oče kot v odmev.

“Peklensko,” škripne trgovec.

Oče stopi korak nazaj, se spotakne in pade po tleh. Naglo se pobere in si stepe oblačila.

“Poleti je najhuje,” reče trgovec prijazno, “kadar volkovi odnesejo samo živino, takrat še gre.”

“Da, ampak požari,” zine oče, kot bi se pravkar spomnil, ves zaprepaden.

“Grozljivo,” se strinja trgovec, “včasih še cerkev pogori. Kaj šele navadne bajte!”

Oče kima, se poti, ne ve, kako bi se izrazil. Nazadnje se ojunači:

“Pa tudi človek ne ve… kako bi se sploh zavaroval pred takimi… rečmi.”

Trgovec živahno kima.

“Prav res. Včasih se je kaj dalo. Saj veste, kaj mislim. Če se človek čemu odreče, je vse boljše. Zaradi čiste skromnosti…”

“… krščanske dobrote.”

“Tako.”

Tudi oče kima, nato se zave in preplašeno pohiti:

“Ampak zdaj je prepovedano. Duhovnik je prepovedal…”

Trgovec obžalujoče skomigne z rameni.

“Škoda, škoda.”

Oče se obrne in hoče iti, nato pa se nenadoma premisli in stopi nazaj.

“Veste… ste prvič tukaj?”

“O, to pa ne,” se lokavo nasmehne trgovec.

“Tukaj v bližini je v gozdu hiša. Skrita pred očmi… čudovito bogata hiša.”

Trgovec ga ocenjujoče gleda.

“Skrita na jasi med drevesi…” nadaljuje oče. Nekam vstran gleda in govori mirno, kar nekako mimo trgovca, kot bi se pogovarjal sam s sabo.

“Bogata? Je lastnik živinorejec?”

Oče odkima.

“Ne, toda res je bogata…”

“Pa živi v njej številna družina? Gospod z vojščaki, z lepim orožjem, z deklami in ženami?”

“Ne, samo nekdo… Starka.”

Trgovec premišlja, videti je nekako nezadovoljen.

Oče se prestopi, v grlu se mu dela vozel, nazadnje pa se mu nenadoma zjasni obraz, spomni se:

“Taka pot je skozi gozd… včasih kdo pride po njej. Lepa pot…”

“Celo na prvi dan pomladi?” vpraša trgovec, kot bi zadonelo izza nagrobnika.

“Da… celo na prvi dan pomladi.”

Trgovcu se poteze razlezejo, ves zasije, koža okoli oči in ust se naguba.

“No, morda pa letos pomlad vseeno ne bo tako vroča.”

“Bog daj,” odgovori oče. Trgovec se zgane – ga hoče prijateljsko prijeti za roko? – toda oče odskoči, kot bi zagledal gada in se pobere izpred stojnice.

Znanec, ki ga zagleda, mu zakriči:

“Hej! Si govoril mit den Heiden? Ima dobro robo?”

Ti ne spiš, Zora, jaz pa te čakam, kot duh si in kot slutnja v širnem očesu mojega uma, odblesk ribjega trebuha v jezeru… čas teče in ne teče nikamor, listje ki raste zeleno, se hkrati manjša v brstiče, jaz pa tečem na mestu in ti ne spiš, Zora, ne moreš spati, kajti ti veš vse in znaš vse in zato si nemirna na svojem ležišču, kot sem jaz na svojem, ko te čakam, pa čeprav ne vem, kdo si, ne vem, da obstajaš, ne vem, da se boš zgodila… in čas ne teče nikamor in jaz hkrati vem in ne vem, morda si Hild, morda neka druga… nisi reka, Zora, nisi niti jezero, ti si morje, v katerem plavam, slepi plavalec, v mojih ustih je sol, voda, toda nikoli ne vidim širine, nikoli ne vidim, da ta plan nima roba, jaz, slepec, kajti razlika med premico in krogom je samo v smeri.

Zora priteče, ko jo pokličejo, presenečena je, ko zagleda, da jo čakata oba starša, kajti s svojim očetom se tako malo pogovarja, da bi prav lahko bil tujec.

“Danes ti ni treba na polje, Zora,” reče mama in se nasmiha, Zori pa srh plane po hrbtenici, saj se njena mati nikoli ne smeji. Zora molči in posluša, gleda materin nasmeh, zazna v njem zaskrbljenost. Ta nasmeh je popisana stran v knjigi z veliko praznimi listi.

“Nekaj boš odnesla k babici.”

“Kaj pa?”

Mamo vprašanje preseneti. Raztreseno pogleda naokoli in reče:

“Hm… pogačo… in…”

Mama odide v klet – razleže se hrup, ko premetava stvari – in se vrne s plaščem, ki ga je nekoč strgala z Zore.

“Vrnila ji boš plašč.”

“Toda babice nikoli ne obiščemo!”

“Ššš,” jo utiša mama in jo poboža po licu, kar Zoro vznemiri še bolj. Oče, ki je med tem pogovorom tiho, usmeri pogled v tla, njegove oči so boječe, nikakor se nočejo srečati s Zorinimi.

“Toda…”

“Saj veš, da o babici ne govorimo,” pribije mama. “Zato pojdi, naravnost v gozd, in drži se vzhodne poti.

In Zora gre z zadrgnjenim grlom, kajti Zora ve vse in zna vse, starša pa se bleda spogledata in se razideta brez besed vsak po svojih opravilih. Iz polja Zori mahajo bratje in sestre, ki ne vejo ničesar in ne znajo ničesar.

Prve veje počijo, še preden se zazori. Orožje je izkopano iz sena, še preden zazori. Saje so nanešene, še preden se zazori. Volčji kožuhi so nadeti, še preden zazori. Skupinice senc, večje in manjše, se porazgubijo iz gozdov proti žarečim pikam stražnih ognjev. Psi lajajo, tulijo, cvilijo. Nekje daleč stran se duhovnik prebudi prepoten iz sna. Nekje drugje na zemlji zaspi mlad stražar s sulico v rokah, iz njegovega grla pa se v zemljo izteka tišina. Hild se bo prebudila šele opoldne, v mogočni domačiji, obkroženi s stražarji v usnjenih oklepih in dvoročnimi sekirami, ki nazdravljajo njenemu očetu in dvigujejo čaše proti soncu. V lesenih dvorcih po deželi bodo knezi veleli svojim vojščakom, da tolčejo s sekirami ob ščite in udušijo kričanje iz vasi. Tisti pogumni, tisti s tevtonskimi križi na oblačilih, bodo krenili ven, da srečajo svojega Boga.

Vuk sledi bratu, nizko sklonjen med veje, neslišen in neviden, kot je lahko samo on. Orožje ga bega in pomirja obenem. Vuku je bilo vedno jasno, da bo umrl mlad. To se mu je posvetilo prvič, ko je odkril, da nima strahu pred ničemer. Tisti, ki nima strahu, pa ne more dolgo preživeti…

“Kam greva?” ga vpraša šepetaje.

“Domov,” odgovori brat lahno kot dih.

“Toda dom je daleč za nama.”

“Ne, volčič, to je najin dom, tukaj, globoko pod krošnjami.”

Vuk včasih zagleda silhuete zveri s sekirami in sulicami, ki se kradejo v mraku med debli vzporedno z njima. Ustaviti se hoče in si pometi oči, nastaviti puščico na tetivo, toda brat ga potegne dalje.

“Ne skrbi. To sva midva in midva sva oni.”

Globoko v goščavi se ločita.

“Pojdi k poti in čakaj ob njej, kajti nekdo bo prišel po njej. Kdorkoli pride po tej poti, je v tvoji oblasti. Razumeš? Karkoli lahko storiš s tem človekom, kot zlatnik je, ki si ga našel na tleh v gozdu… sedaj pripada tebi. Toda ne ubij te osebe, kajti ljudje so dragoceni, lahko so lepi, delavni ali umni, za zlato in srebro se jih prodaja.”

Vuk se zdrzne v poltemi.

“Toda, brat… kako naj storim kaj takega? Kje naj najdem moč za to?”

“Ko pobiješ žival ti je žal, a vseeno to storiš, saj si lačen. Gozd ti je dal to pravico. Nič drugače ni sedaj. Če boš šibek, ne bo Hild nikoli tvoja.”

In Vuka to prepriča, skloni se v podrastje in izpuhti.

“Ko končaš, se dobiva pri veliki hiši na koncu poti,” še zasliši za seboj, nato pa se tudi brat napoti v drugo smer.

Brat sledi poti, dokler ne zagleda obrisa strehe, ki zakriva zarjo v krošnjah. Presenečen se ustavi, saj ni pričakoval tako velike hiše. Čedalje bolj je vesel – sprehaja se okoli, občuduje izrezljana okna. Videti ni nikogar, le iz notranjosti plava melodija starčevskega glasu… razširi se para, vonj po hrani in bratu trznejo nosnice. Nazadnje se odloči in previdno pokljuka pri vratih. Ta so zapahnjena. Brat vzdigne sekiro in pobobna z njo po vratih.

“Kdo pa je?” zahrešči iz notranjosti.

“Volk, baba. Odpri, pa hitro!”

“Kaj bi rad?”

“Prišel sem, da vzamem, kar je mojega!”

Tišina. Brat postaja jezen, hodi gor in dol pred vrati, nato spet zarjuje:

“ODPRI, BABA!” in z vso silo useka po vratih. Trske odletijo, brat pade v besnilo in jih začne lomiti s sekiro. Skozi vdrtino sname zapah in brcne v vrata.

V polmraku prostornega preddverja stoji ženica, majhna kot otrok, in zre v njega s svetlimi, velikimi očmi.

“Kaj pa razgrajaš, volkec?”

Brat pomisli, da bi jo ubil, vendar se mu zdi vse skupaj za malo. Sekiro skoraj nasloni ob steno, a se premisli in jo obdrži.

“Boš jedel, volkec?” ga vpraša ženica.

“No… pa bom, baba,” odgovori prijazno, “če boš najprej poskusila ti.”

Odpelje ga v jedilnico, kjer brat z lakomnimi očmi oplazi velike skrinje in bleščeče kovinske posode.

“No, kaj, baba? Naloži!”

Jed pred njim se kadi, v njej ni mesa, le neprepoznavna gošča.

“Kaj pa je to?”

“Gobe,” zakraka ženica in strmi v njega s sovjimi očmi, kot bi se odvadila mežikati.

“No, poskusi,” reče brat oprezno – in starka res naredi grižljaj iz zajemalke. Brat si oddahne in začne jesti s pohlepom.

“Ali veš, kdo sem, volkec?”

“Zelo je dobro, baba,” pravi brat, “morda te obdržim kot kuharico teh par zanikrnih let, ki so ti ostala.”

“Volkec, zakaj nisi šel v pošteno krščansko vas, kot se spodobi na ta dan?”

“Saj sem, baba,” odgovori brat s polnimi usti, “mož iz krščanske vasi te je prodal. Mož s plašnimi očmi in srcem zajca.”

“Včasih ni bila nobena vas krščanska, volkec mali… tako si čeden, siv in mehkodlak. Veš, zdi se mi… da je tam nekje, v tisti vasi, ostal moj rdeči plašč.”

Bratu se zatakne grižljaj v grlu, odkašlja se, kos pol prežvečene gobe se odbije od mize, brat plane pokonci.

“Kaj ti veš o rdečem plašču, prekleto?”

Roka mu gre k sekiri, vendar je ni več za pasom.

“Kje imaš križ, baba?”

Brat suče glavo, oko išče razpelo na steni, križ okoli vratu ženice, ne najde ga.

“Nisem vedel, prisežem… prevaral me je…”

Ženica se mu tiho smehlja, njene očke prijazno žarijo, tako velike in mehke.

“Nisem vedel, baba!”

Velike in mehke… sivkaste… kot barje v megli… tople… kot vresje… v katerega ležeš… na zaspan pomladni dan… čebele brenčijo… trava te poščegeta pod nosom… in ti se pretegneš… zazehaš… in zaspiš…

Zora se veseli, ker ji ne bo treba delati – namesto tega se lahko sprehaja po gozdu, česar ji drugače nikoli ne pustijo. Zapoje in začne poskakovati naokrog – nato pa se zdrzne in pogleda okoli sebe – bilo bi res neumno, če bi jo kdo videl početi kaj takega, njo, skoraj odraslo dekle.

Ko zavije v gozd, se začne počutiti nekoliko nelagodno. Na začetku skozi debla preseva jutranja zarja, nato pa pot zavije za majhno vzpetino, ki zakrije prve žarke, in zagrne jo mrak. Ščebetanje in vreščanje ptic utihne in gozd se potopi v temo in tišino… kot v veliki cerkvi nekega drugega boga. Zoro zmrazi in ogrne se babičin plašč, čez glavo si povezne oglavnico, vtakne dlani pod pazduhe.

Ko pot zavije na vrh vzpetine, se ji zazdi, da daleč v daljavi, v črnem horizontu zemlje, zagleda žarečo točko, od katere so dviguje črn steber v rožnato nebo. Zora strmi vanjo in ognjena prikazen drhti in trepeta, se raztaplja v njenem vlažnem očesu. Kot bi veter prinašal krike in žvenket… deklica strese z glavo. Pa saj ni mogoče. Od dolgčasa ima prisluhe, sklene in stopi nazaj na pot… spet navzdol in v gozd.

Zdaj sem gotovo že čez pol poti, si pravi, čeprav ji oče ni povedal, kako daleč je babičina hiša. Kmalu jo bom zagledala, pomisli, ko v gozdu nekaj poči in ptice prhnejo iz vej. Zori šine nekaj ledenega vzdolž hrbtenice, zastrmi se v poltemo dreves in stopi hitreje. Kot bi se nekaj velikega gibalo med sencami… ali pa je to spet prevara njene domišljije? Na tilniku jo nekaj zaščemi, nenaden vzgib, obrne se nazaj, še sama ne ve zakaj.

Za Zoro nekdo stoji, kosmat, vitek obris, ki zastira svetlobo. Najprej ne more verjeti, trenutek ali dve hlasta s široko odprtimi usti, toda zraka je še vedno premalo, morala bi zakričati, toda obnemela je, in Zora prvič v življenju občuti grozo.

Zora plane in steče.

Ne drzne si niti ozreti nazaj, med tekom končno začne vreščati, zvok se odbija od črnih debel kot nekoč njen smeh od sten izbe. Teče proti svetli vrzeli med drevesi, kjer se odpira velika jasa. In kaj se bo zgodilo potem? Zora ne ve, toda svetloba ji pomeni rešitev.

Vuk je skoraj presenečen nad tem, kako hitro dekle teče, vendar jo vseeno ujame v dvajsetih korakih. Podre jo po tleh tik pred s soncem oblito jaso, v varnem zavetju zelene teme. Pod seboj začuti obupno, divje utripanje mladega, gibkega telesa in v žile mu plane nekaj silovitega, hlastnega in vročega, zarenči in jo fiksira s težo svojega telesa, zgrabi za zapestja in raztegne njene vitke roke daleč pred njo, dokler ne leži na njej povsem iztegnjen. Dekle za trenutek otrpne, nato pa se začne v zadnjem navalu obupa upirati s podvojeno močjo, ugrizne ga v biceps in se mu za trenutek iztrga. Vuk zavpije, se zasmeji, jo ujame za gleženj in na jasi spet podre po tleh. Z lahkoto obvlada njene mlečne, gole noge, ki brcajo proti njemu. Tako bi lahko ubil moža, pomisli… toda nje mi ni potrebno ubiti. Pod prsti začuti mehko, ranljivo meso na notranji strani stegen in nekakšna blaznost mu začne zastirati um.

Takrat pa sončna svetloba oblije trzajoče telo pod njim in v oči ga zaskeli škrlatna barva plašča in kapuce, izpod katerega kukajo noge, zaboli ga kot udarec v glavo.

“Hild,” zajeclja presenečen in otrpne.

Zora zasliši, da se pošast za njo obotavlja in nekaj zamrmra, jekleni primež na njenem telesu se sprosti samo za trenutek, z vso močjo svoje ihte brcne pošast v gobec, ji izbije na tla volčjo kožo, se pobere in teče, bega po obsijani jasi, spleza na drevo kot veverica. Za seboj zasliši lomljenje vej in zagleda mladega moškega s počrnjenim obrazom, ki mu iz prebite ustnice lije kri. Tanke veje, ki so zdržale majhno težo njenega telesa, se pod njim ukrivijo in počijo, fant omahne in pade brez glasu, se odbije od nekaj vej in trešči na hrbet, nepremično obleži.

Zora ga nekaj trenutkov brez diha opazuje; sedaj vidi, da je volkodlak samo mlad mož, ki si je s sajami zamaskiral obraz in si na hrbet poveznil volčje krzno, ki sedaj leži na travniku. Strah jo zapusti in ko se moški nazadnje spet počasi pobere, se mu začne smejati.

Vuk v tišini vrača pogled smejočemu dekletu. To ni Hild, ugotovi, ne pozna tega dekleta, in pri tem mu odleže, hkrati pa mu postane spet tesno, ko odkrije, da je še veliko lepša od nje. Pred njo nenadoma začuti sram.

“Boš prišla dol?” nazadnje vpraša hripavo.

Zora se zasmeji še glasneje: kako neumna bi morala biti, da bi se mu sama prepustila. Vuk pa se ujezi in na tetivo nastavi ost. Zaskrbljen je, saj noče, da se mu brat posmehuje, po drugi strani pa tudi noče raniti dekleta. Poleg tega jo lahko po nesreči ubije.

“Pridi dol,” zakliče, “ali pa te bom ustrelil.”

Zora se zresni in se skrije v rogovilo.

“Zakaj?”

“Sedaj mi pripadaš. Lastim si te, prav kot žival, ki se ujame v past, ali mi pride pred ost.”

Zora počasi začuti, da se začne prejšnja groza spet vračati… kot mrzla sluz, ki se ji plazi v grlo. Oprezno se premika okoli debla, da je lokostrelec s tal ne bi mogel zadeti. Vuk, ki je v resnici noče poškodovati, razmišlja, ali naj obupa ali zažge drevo.

Prav takrat se na robu jase pojavijo možje, oblečeni v belo in črno. Vodi jih jezdec, ki mu sledi sluga na konju, ostali pa so pešaki, oblečeni usnje in verižne srajce. Zora jih zagleda prva in začne na vso moč kričati in mahati. Vuk se obotavlja; razmišlja, če lahko doseže gozd na drugi strani, preden ga jezdeca dohitita. Začne se ritensko umikati.

“Poglejte, gospod!” zakriči eden od pešcev. “Enega imamo!”

Mož na konju pokima in njegov šlem ujame odsev prvih sončnih žarkov.

“V drevesu je dekle, mar ne?”

“Tako, gospod,” odgovori sluga mirno in oddrnca za vitezom, “prav oster pogled imate.”

“Ta že ni naša,” zakriči pešec za nima. S težavo sledi konjema v visoko travo. “Poglejte, v kaj je oblečena, razcapanka.”

“Zelo je mlada,” nadaljuje, pri čemer je v njegovem glasu zaznati drget, “naj jo ujamemo, da se malo pozabavamo?”

“Nikakor,” zavpije vitez, zdaj že daleč pred ostalimi, nejevoljno, “to bi bilo dejanje proti čistosti. Ubil jo bom sam!”

Vuk, ki vse to sliši, se ustavi v koraku, in pride nazaj.

“Si slišala?”

Zora molči in drhti v vejevju.

“Skoči! Skoči zdaj,” z nujo v glasu ponovi Vuk in se ozre proti jezdecoma.

Zora se odloči in se spusti nekaj vej nižje, nato pa skoči v travo, pade po tleh od udarca. in se spet bliskovito pobere. Samo nekaj korakov jo loči od tistega, ki jo je lovil kot žival, in strese jo prejšnja groza, toda pozornost zločinca je sedaj usmerjena drugam.

“Teci,” ji reče brezbarvno in napne lok, “teci in ne ustavljaj se.”

Vitez spusti konja v galop in povesi sulico. Tevtonsko ogrinjalo zaplapola, verižninina zapoje. Vuk dvomi, da bo ost prebila oklep, zato nameri v konja.

Oproda razjaha, da bi jezdecu pomagal izpod cepetajoče, bolestno rezgetajoče živali, a nenadoma pogleda z belim in se sesede svojemu gospodarju na prsi – iz senc mu pogleda drugi operjeni rep, kri orosi šlem, vitez na ustnicah začuti toplo sol, preklinjaje se izvleče, postavi na noge, dvigniti hoče ščit in izvleči meč, bleščeče vršanje mu preseka dah, prebije verižne členke, sekira se ustavi ob njegovi prsnici, zahrope in pade nazaj na truplo svojega konja, v daljavi pa že izginja senca skoraj golega, umazanega moža, ki teče hitreje, kot je kogarkoli videl teči v življenju.

“Izpustite pse,” reče prvemu pešcu, ki ga doseže, nato pa se onesvesti.

Zora se potopi v gozd, veje jo sovražno praskajo po dlaneh in rokah, prej je ihtela od napora in groze, solze so se pomešale z znojem, sedaj samo tiho hlipa, boji se, da bi jo kdo lahko slišal. V ozadju sliši krike, lajanje in cviljenje, šumenje hoste, lomljenje vejevja.

“Hej,” šepne nekdo za njo in srce se ji pogrezne, saj nima več moči, da bi bežala. Zločinec jo prime za roko in odvede globlje med drevesa, opazi da je izgubil sekiro in da ima samo še eno puščico, iz ugrizov na rokah in nogah mu mezi kri. Nežno jo potisne v izsušeno strugo potoka in jo stisne v objem, zakrije svetli škrlat njenega plašča s svojim volčjim krznom.

“Tiho…” zašepeče in na ušesu začuti njegovo sapo. Daleč v vrzelih med debli se prikažejo drobne črno-bele postavice in spet izginejo ena za drugo. Hrup počasi pojenja v daljavi.

“Pojdiva,” reče Vuk, ne da bi jo pogledal, in ji pomaga na noge. Njeno dlan drži za trenutek dlje, kot je potrebno. Vodi jo med drevesi, dokler čez dolgo časa spet ne prideta na pot.

“Jaz grem po poti,” pravi Zora, “do hiše na koncu.”

“Tudi jaz,” reče Vuk. Presenečeno se spogledata, nato pa brez besed skupaj nadaljujeta pot.

“Tam živi moja babica.”

“Sta si blizu?” vpraša Vuk in se izmakne njenemu pogledu.

“Še nikoli je nisem videla.”

Vuk prikima in je videti zadovoljen. Ko Zora zagleda razsekana vrata, se spet zdrami, njen obraz je bel, njene oči široko odprte.

“Ne, ne,” prosi in obstane, toda Vuk jo prime za roko in odvleče za seboj, njegov stisk je močan kot prej, Zora se ukloni in odide za njim.

V notranjosti visi čuden vonj, na dolgih mizah se v poltemi mastno leskečejo črni organi neke velike živali, Zora skrije svoj obraz v njegov kožuh, Vuk pa je brezbrižen, saj mora velikokrat raztelesiti plen. V veliki izbi leži na klopi v kotu postava z volčjim krznom čez glavo, skrita pod neurejenim klobčičem odej.

“Zbudi se, brat,” reče Vuk in se usede za mizo, Zora pa si potegne kapuco globoko na oči in se usede zraven njega, kar najdalj od speče postave.

“Postrezi si z jedjo,” hripavo zakraka brat, ne da bi se premaknil, “v loncu je.”

Vuk uboga in si naloži še toplo pečenko na lesen pladenj. Prirezuje si jo z lovskim nožem in nosi kosce v usta. Okusno je, spominja na zelo fino, močno začinjeno jagnjetino. Zora molči, boji se, da bi brat obrnil svojo pozornost nanjo.

“Tvoj glas, brat,” reče Vuk, “zakaj je tako čuden?”

“Ker sem preveč kričal na staro babo,” zaškripa postava na klopi.

“Kaj si storil z njo?” vpraša Vuk oprezno in prime Zoro za roko.

Brat se zaheheta in Zora se zdrzne tako močno, da po nesreči premakne mizo.

“Saj je sploh nisi poznala,” pravi Vuk. Nenadoma začuti, da se ga loteva čudna oslabljenost in pomisli, da je tako zaradi ran. Brat se nekoliko premakne in izpod krzna v Vuka nekaj zažari, nekaj svetlega.

“Brat…” zamomlja Vuk in se zamaje. Prsti pred očmi se mu za trenutek podvojijo, opazuje svoje dlani, si jih ponese pred oči. Zora opazi, da se njegova glava pozibava, nekaj se ji začne dozdevati, počasi odmakne nož stran od njega in se presede.

“Tvoje oči, brat… kaj niso več črne, brat?”

“Vžgal jih je ogenj, volkec… ogenj iz neba.”

Vuk plane pokonci, toda noge ga več ne držijo, izba pleše pred njegovimi očmi, spotika se ob predmete in klopi, pada in se pobira.

“Kje je moj brat, vešča?” zarjovi, v kotu na klopi ni ničesar več, na mizi stoji otroška postavica z obrazom, razbrazdanim kot lubje in štrenastimi, belo-plavimi kitami.

“V tebi,” odgovori ženica. Vuku se vrti, opoteka se, tipa okoli sebe, poskuša najti nož, toda ni ga več.

“Pokončaj ga,” zasliši. Vsaka beseda se mu vbije v bolestno razbijajoče sence, obraz skrije v dlani in zaječi.

“Ne… nekaj mu dolgujem.”

Vuk napol slep sledi svetlobi, najde nekakšne izhod, ne ve ali so vrata ali okno, pade v listje, se pobere in teče, v čelo in rame ga bijejo debla in veje, kriči in stoka.

“Prinesla si mi plašč,” pravi babica, Zora pa iz tal pobira prevrnjene stvari. Nasmehne se in nasmeh razsvetli njen obraz, kot bi izbrisal vso grozo in solze tega jutra. Sname si ga in ga hoče ogrniti babici okoli ramen.

“Sedaj je tvoj,” reče ta, “obdrži ga.”

“Zakaj?”

“Nikoli več ne odideš domov… pri meni boš, dokler še sama ne postaneš babica… in sama nosiš plašč.”

Zora zamišljeno molči. Nato se spet nasmehne:

“To mi je všeč.”