TRISTAN IN IZOLDA


Mož je nemudoma pritegnil njeno pozornost. Da, bil je visok, postaven in plavolas… taki moški so bili takrat v modi. Toda ni šlo za to; ko je vstal, so se pogledi vseh ostalih možev nemudoma obrnili proti njemu. Esyllt je poznala magnet, ki je pritegoval te poglede, jih zasužnjeval, jih silil, da so sledili njegovim kretnjam. Ta magnet se je imenoval moč.

“Kako je ime tujcu?” je vprašala svojo spletično.

“Tristan, gospa,” je odgovorila Brangien, “videti je zelo lep in plemenit. Vam je všeč, gospa?”

“Nisem še srečala viteza, ki bi mi bil prijeten.”

“Jaz pa si želim, da bi vam bil prijeten, celo zelo si želim tega, gospa. Mar ne veste, zakaj je tu?”

“Vem. Da bi me zasnubil. Odkod pa je?”

“Z druge strani morja, gospa. Ime kraja mi ni znano.”

“Govori, Tristan iz Kernowa,” je takrat zabobnel kralj, “in sporoči, zakaj si prišel.”

Plavolasi mož je prikimal in se priklonil. Bilo je očitno, da sta se s kraljem že prej dogovorila, kaj bo rekel.

“Prišel sem, da zasnubim princeso Esyllt v imenu svojega gospoda, kralja Marga, in tako za večno povežem te dve sloviti kraljestvi – Kernow in Eire – v zavezi ljubezni, zvestobe in prijateljstva.”

Kralj je blagohotno prikimal, čez obraz se mu je razlezel nasmeh še preden je tujec nehal govoriti. Njegovi vitezi, ki so opazovali njegov odziv, so vljudno zaploskali tujcu, tisti, ki jih je vino že ogrelo, pa so tolkli s kelihi ob mizo. Esyllt je začutila, da ji je v lica planila kri – tujcu se niti ni zdelo vredno, da bi jo zasnubil zase. Bil je samo posrednik, navaden živinski trgovec.

Brangien ji je pod mizo stisnila roko in ji veselo šepnila: “Še odličnejši ženin se vam obeta: oh, kako morate biti srečni, gospa!”

Delala si ni nobenih iluzij, da bo kralj vprašal za njeno privoljenje, kljub temu pa je bila vseeno presenečena, ko je vprašal:

“Ali kdo od prisotnih ve za kak razlog, da se to ne bi uresničilo? Če je tako, mora spregovoriti sedaj.”

Hotel je že nadaljevati, ko je v enem od kotov planil na noge moški in zakričal: “Jaz vem za tak razlog, bog mi je priča!”, kralj pa se je prijel za čelo, saj ni pričakoval resnega odgovora. Še bolj je bil vznejevoljen, ko je opazil, da je mož njegov lastni senešal. Pomignil mu je, naj spregovori, in rdečelasi senešal je imel ovinkast govor, v katerem je postavil vprašanje, ki se je glasilo nekako takole: zakaj bi poročili princeso s tujcem, ki ga nobeden ne pozna, ko pa je doma na pretek odličnejših mož? In kralj je spoznal, da z odličnejšimi možmi misli predvsem sebe; žal mu je bilo, da ni predvidel tega zapleta in že je iskal način, kako bi senešala zavrnil, ko ga je prekinil Tristan sam, z glasom, drhtečim od nepotrpežljivosti.

“Gospod senešal, ste se pripravljeni boriti za svojo gospo?” je vprašal vitez.

“Mislil sem, da ne boste nikoli vprašali,” je odvrnil senešal in vrgel meč na mizo. In ker drugače ni slovel kot pogumen moški, je mnogim postalo jasno, kako močno je moral biti skrivaj zaljubljen v Esyllt. Ta pa se je v sebi zgrozila, kajti senešal ji je bil še bolj neprijeten kakor tujec.

“Dobro,” je rekel kralj, “pa naj se razreši zadeva tako – s sodnim dvobojem med dvema gospodoma plemenitega rodu. Bomo rekli jutri?”

“No, prič je dovolj že sedaj,” je odvrnil Tristan, “če se seveda spoštovani nasprotnik strinja.”

In senešal, ki ni hotel zaostajati, je seveda prikimal. Viteza sta se brez obotavljanja začela slačiti do lanenih spodnjih tunik, kot je bila navada, pri čemer so senešalu nekoliko drhtele roke, tujec pa se je slekel mirno in metodično.

“Zelo ste pogumni, gospod,” mu je dejala ena od dam, ki je sedela najbližje, in se koketno dotaknila njegovega komolca.

Tristan se ji je izrazito prijetno nasmehnil in se sprehodil na sredo sobane, kjer so vitezi umaknili dolge mize in klopi.

“Se bosta bila samo z mečem, gospoda?” je vprašal eden od služabnikov.

“Meni zadošča,” je odvrnil Tristan in senešal je sledil njegovemu zgledu.

“Dajem vam še zadnjo priložnost, da odstopite od svoje neupravičene zahteve,” je dejal senešal potem, “in vse bo pozabljeno.”

“Gospod, je primeren čas za govorjenje in primeren čas za dejanja,” ga je hladnokrvno užalil tujec.

Senešal je zarjovel in zamahnil. Tristan je z lahnim naklonom rezila preusmeril njegov meč, ga s prosto roko zgrabil za zapestje in ga z ročajem štirikrat ali petkrat udaril po glavi. V sobani je vstal velik šum in Esyllt je nehote skrila obraz v roke, ko je zaslišala mehki zvok jeklenega jabolka na človeški lobanji. Brangien je navdušeno vzkriknila:

“Moj Bog! Kako nagnusno!”

“Vdajte se, gospod,” je dejal Tristan in ležečemu nastavil konico meča na grlo.

“Vdab ze, vdab ze že. Odbovedujeb ze gozbej Ezild,” je rekel omotični Senešal, ki mu je nosnice počenega nosu zalila kri.

“Nikar ne vzemite osebno,” je dejal Tristan in mu pomagal na noge, “tudi jaz služim svojemu kralju.”

Senešal je prikimal, iz nosu pa se mu je vlilo za polno čašo krvi.

*

Na krovu ladje so postavili razkošen šotor za princeso Esyllt in njeno spletično. Tristan je spal na palubi, oblečen v svoja nekoč razkošna oblačila, sedaj že zbledela od sonca in vojn, z rokami pod glavo in prekrižanimi nogami. Dneve je preživel naslonjen na ladijsko ograjo v pomenku s princeso.

“Kakšne vrste mož je Marg?”

“Izjemen, gospa,” je odvrnil vitez zamišljeno.

“Je lepši od vas?”

Tristan se je nasmejal vprašanju, Esylltin spovednik, ki je slonel ob ograji nekaj korakov stran od njiju, pa ju je pozorno pogledal.

“Zelo pogumen in moder je, v boju vedno vodi svoje može, v sedlu in na tleh mu ni para.”

“Niste mi odgovorili, gospod.”

Tristan je skomignil z rameni. Kako odgovoriti na tako vprašanje… in vendar se ga je ponoči spet spomnil. Še vedno je bil mlad in močan mož in žensko je imel nazadnje še pred prihodom v Eire. Naslednji dan je izpod trepalnic opazoval Esyllt in Brangien, ki sta se sprehajali čez krov. Sunek vetra je princesi razdejal pokrivalo in ga odnesel proti morju, razkošna tkanina barve azurja pa se je prilepila ob njena stegna in zadnjico. Vojščak, ki je stal poleg Tristana, se je nasmehnil in se obrnil k Tristanu, hotel je nekaj reči, nato pa se je viteza prestrašil in obmolknil, skril svoj pogled, ki je bežal kot neubogljiv hrt proti princesi.

Tristan se je zasmejal njegovemu strahu in ga potrepljal po rami.

“Saj vem, kako je,” mu je rekel tolažeče, “tudi jaz sem se rodil tak tepec.”

Spomnil se je Marga, njegovega nasmeha, ko ga bo spet stisnil v objem, lopnil po rami, njegovega veselja, ko bosta skupaj odšla na lov, ščita, ki je nekoč zaslonil njegovo telo pred udarci Saracena. Tudi Brangien je lepa, vsa sladka, majhna in napeta kot češnjev popek… toda punce kot Brangien ima lahko kadarkoli, Esyllt pa je princesa, s taljenim zlatom namesto las, velikimi blodnjavimi očmi, ki vedno zrejo nekam skozi njega… Brangien ali Esyllt? Brangien ali Esyllt? Brangien ali …

Ponoči mu je želja dokončno zameglila podobo kralja, ki se nasmejan vrača iz gozda na žrebcu, in Marg je zatemnel, zbledel iz njegove zavesti, nadomestilo ga je nekaj drugega. Vstal je in se sprehodil mimo plamenic, vstopil v šotor na krovu, Esyllt pa je ven poslala spletično.

Vitez in dama sta prebila noč v pomenku ob soju oljenke. Esyllt je opazovala moža nasproti sebe, opazila željo, ki je gorela v njegovih očeh, in polotila se je je čudna radovednost, sladko-otožni spomini so se vzbudili v njej.

“Brangien, kdaj mi bo všeč kateri od vitezov?”

“Gospa, ko bo prišel pravi, vam bo zagotovo všeč. Tako je pisano v zvezdah.”

“In potem?”

“Gospa, potem boste doživeli radost vsakega plemenitega deklata: pisma, skrivni sestanki, pogledi, poljubi v paviljonih… Zelo lepo vam bo, gospa.”

“Toda če bo vitez spoznal, da se ne znam poljubljati?”

“Oh, gospa, kakšne pa imate! Ko bo čas, boste že znali, verjemite mi.”

Toda Esyllt jo je prisilila, da ji pokaže, in spletična je morala ubogati v zeleni senci krošenj, ki so obdajale paviljon. Brangien je šlo na smeh, toda princesa je ostala resna, v lica ji je stopila rdečica, njene oči so postale kalne.

“Oh, gospa, kako spretni ste! Vidite, kaj sem vam dejala.”

Vino ji je spet v spomin priklicalo nekdanjo slast in začutila je, da ji je kri spet zaplala po žilah. Mar je tako biti z vitezom…? Ta pa ji je razlagal o deželi po imenu Kernow in njegovi prsti so se že dotikali njenega komolca. Soba je plavala v vinu in sencah, ki jih je ustvarjal plamen, in začutila je, da se v njej spet prebuja čutnost.

Tristanove dlani so ji podprle vrat in ji služile za blazino, medtem ko je veliki vitez splezal nanjo, bilo jo je tako silno strah, in vendar se je veselila, toda ustnice Brangien so bile mehke, njegove pa grobe kot pergament, in njena koža nekoč je vonjala po jasminu in vaniliji, njegova pa po znoju in dimu. In njena grud je bila rahla in topla pod princesinimi prsti, njegovo telo pa vso oglato in trdo, posejano z brazgotinami. Začutila je bolečino, vgriznila se je v ustnico, Tristan pa se je vcepil, vkleščil v belo meso, tako mehko in ranljivo, in v njegove oči se je prikradlo nekaj zverinskega, videl je razsuto zlato, ki plameni pod njeno glavo in v krču se je zavedel, da prvič leži s princeso.

Ko se je ulegel poleg nje, jo je objel okoli ramen in prižel njeno glavo na svoje prsi, Esyllt pa so se v očeh nabrale solze sramu in razočaranja. Tako je torej bilo… Brangien se ji je zlagala, ta vitez, ki je bil tako lep (kajti vsi so tako rekli!), pa ji ni bil prav nič bolj prijeten, pa čeprav je v sebi nosila njegovo seme.

“Ali je bilo tudi za vas tako lepo kot zame?” je vprašal Tristan dremavo. Ne da bi se zavedal, jo je še vedno vikal.

“Gospod… jaz vas ne ljubim,” je odvrnila princesa.

Tristan je začutil vročino v svojih licih, za trenutek je otrpnil, nato pa jo je odrinil od sebe, planil na noge in odšel ven, zapenjajoč hlače pod tuniko. Čez dve sekundi je spet vdrl v šotor, brez besed pobral meč, ki ga je pozabil, in zbežal nazaj ven.

Naslonjen na ograjo se je zastrmel v nočno morje, po glavi so se mu podile neurejene misli:

Zakaj pa si me potem hotela, cipa… misliš, da mi je kaj do tebe?… prav nič… tudi jaz te ne ljubim, ti prevzetna prasica… v postelji si grozna, najslabša, kar sem jih imel… da bretonskih kurb sploh ne omenjam… nesejo te kot za šalo, princesa ali ne… žal mi je samo za Marga… ne ve, v kaj se spušča… in nategnil sem mu ženo… Tristan, ti bebec, kaj si storil?… in če ugotovi?… ne, bolje ne razmišljati o tem…

Šele sedaj  je uganil, da v temi poleg njega nekdo stoji; mož v temnih oblačilih se je izlegel iz noči kot netopir.

“Vem, kaj ste storili to noč, vitez. Strašen greh ste zakrivili,” je rekel duhovnik. Tristan se je nepričakovano razveselil, da je našel nekoga, nad katerim lahko izživi svoj bes.

“Poslušaj, gnida, meni je prav vseeno, če ta ladja pripluje v pristanišče brez kapucarja, kot si ti, razumeš?”

Zagrabil ga je za oblačilo in podržal čez ograjo.

“Te naučim plavati?”

“Gospod, saj veste, kdo sem!” je javsknila žrtev.

“In kaj? Če bi vedel, kake zločine sem zakrivil v pesku za tebe in take kot si ti… kaj je še en mrtev pater povrh tega? Verjetno se bom cvrl v vsakem primeru…”

“Spustite me, vitez, in se skesajte! Ni še prepozno!”

“Jezik za zobe in da mi ne črhneš o tem. To velja tudi pozneje – nič bolj nedotakljiv ne boš.”

Potegnil ga je nazaj na ladjo in zagnal stran od sebe. Spovednik je trdo padel na krov, se pobral in izginil v noči.

*

Po poroki jo je spet postalo strah. Marg je bil visok, temen in mrk, še celo kadar se je nasmejal. Čutila je strah, ki se je skrival v očeh njegovih podanikov, v očeh vitezov, ki so mu nekoč stali ob strani v boju. Bil bi lep moški, če mu ne bi obraza kazila brazgotina, zaradi katere je bilo videti, da se vedno pači v neko žalostno grimaso. Pri hoji je šepal. Ko jo je prijel za roko, se je zdrznila, Brangien pa se ji je bodrilno nasmehnila in z očmi požirala njenega iznakaženega, črnega ženina.

V spalnici se je slekel sam z vajeno kretnjo vojaka. Njej so pomagale služabnice, ki so se potem molče postavila ob steno.

“Gospod… pošljite jih ven, prosim vas.”

Zbegano se je nasmehnil.

“Seveda, povsem sem pozabil.”

Njegov glas je bil presenetljivo mehak. Pobožal jo je po licu; začutila je odtis štirih otiščancev na njegovi hrapavi dlani, sledove ročaja orožja.

“Reci mi Marg, prosim te.”

Prikimala je in se usedla na rob postelje. Njegovi poljubi je niso ganili, pa čeprav je začutila, da se trudi biti nežen. Bila je vesela, ker je tokrat ni bolelo, toda hkrati je začutila grozo pred tem, kaj si bo mislil. Strmela mu je, vsa toga, v nepredirne, črne oči in poskušala v njih razbrati karkoli: strast, bes, prevaro… Toda razbrati ni mogla ničesar, dokler se je ni naposled naveličal in legel poleg nje. V ušesih so jih odzvanjale duhovnikove besede – od tega moža bo na vekov veke, do smrti, poslušna mu bo morala biti v vsakem pogledu, in on toliko pričakuje od nje… neznosna teža krivde ji je zadrgnila grlo, tiščalo jo je v prsih.

“Gospod… jaz vas ne – “

“Tako strah te je bilo,” jo je prekinil. ”Mar si se bala, da bom ugotovil, da nisi več devica?”

Obnemela je, on pa se je naslonil na komolce in se ji začel smejati.

“No, pa saj nisva otroka. To mi prav malo pomeni.”

“Toda, gospod, ali vas ne zanima niti, kdo je bil?”

Utišal jo je s kretnjo roke. Njegov obraz se je zresnil.

“Vseeno je – to je vse v preteklosti. Od tebe ne zahtevam ničesar, kraljica, razen tega, da to pustiš za sabo. Razumeš, jaz sem kralj in nobeden me ne more imeti za norca. Nobeden! Če lahko upoštevaš to malo, majceno stvar, je svoboda tvoja. Ni potrebno, da me ljubiš, a hočem, da me spoštuješ.”

Prikimala je, on pa je gol vstal iz postelje in jo še enkrat pobožal po licu. Zasmejal se je:

“Kako silno si se preplašila, ti mala grlica!”

*

“Gospa, pred Bogom grešite,” je rekel spovednik.

“Vem,” je zamišljeno odgovorila Esyllt, “kdo ne?”

Spovednikov ton se je zvišal.

“Resno mislim, gospa. Kar počnete… V besedi piše: Mož naj ne leži z možem. A prav tako bi lahko pisalo: in žena naj ne leži z ženo.”

Esyllt je ostro vzdihnila in si ponesla roko pred usta.

“Da, gospa, jaz vse vem. Vem, kaj počnete s spletično, ko gre kralj na lov.”

Esyllt se je sesedla pred spovednikom na kolena začela hlipati.

“Oh, Bog, pomagaj mi, Bog,” je ihtela, spovednik pa jo je skoraj pobožal po hrbtu, toda zadnji trenutek se je preplašil. Demonstrativno se je sprehodil nekaj korakov in nadaljeval:

“Vem, da ste grešili, gospa, že na krovu ladje, toda tako, kakor grešite zdaj, niste še nikoli. Ni hujšega greha, gospa, in če se ne skesate, vam pekel ne uide.”

Esyllt je glasno zastokala v strop kapele.

“Kesam se, kesam se, oh, kako se kesam…”

Spovednik je prikimal.

“Že kdaj prej ste se skesali…”

“Toda, oče, pomagajte mi vendar. Skušnjava je tako močna… kako naj se uprem…”

“Res je, gospa, Satan nikoli ne počiva. Pa odstranite vendar ta… predmet skušnjave.”

Esyllt je vstala iz tal in si obrisala obraz, sedaj bled in odločen.

“Tako, oče, tako bom storila.”

“Molite, gospa, molite in zaupajte v Boga.”

Ko je ostala sama, je Esyllt začela mrzlično koračiti po kapeli. Njena stopala so vsakič znova prekrižala svetleči pravokotnik okenskega odseva na tleh. Staknila je prste in njene velike oči so se uprle proti razpelu.

Bi lahko Brangien poslala stran?… trdno je bila odločena, da spovednikov nasvet upošteva… bil je greh, strahovit greh… toda ne, spovednik je že vedel… lahko bi vedel tudi kdo drug… in kaj bo potem storil Marg… strašno, grozovito, nikakor ne sme misliti na to!

Odločila se je: naj konča vojščak to sramoto. Če da pokončati potem še vojščaka, ki se je znebil spletične… ne bo vedel ničesar nobeden. Saj ni sama kriva, rojena je bila kot grešno bitje… toda Brangien, ona je skušnjava, Satan v preobleki. Brangien je kriva! In zato naj umre.

Prikimala si je, odšla v spalnico, poklicala služabnika in dala potrebna navodila. Nato je poklicala še Brangien. Ne da bi jo pogledala v obraz, ji je mirno velela, naj gre s služabnikom v gozd in nabere določena zelišča; služabnik ji bo pokazal kje. Potem je spokojno sedla: vse bo še v redu. Vse se bo uredilo in Bog jo bo spet vzel k sebi. Marg ne bo izvedel ničesar, pa tudi spovednik bo zadovoljen, molčal bo… sedela je in si popevala kyrie eleison.

Čez nekaj časa jo je nenadoma presunilo: kaj je vendar storila! Brangien, ubogo nedolžno bitjece, je poslala v gotovo smrt! Kako bi lahko bila Brangien česa kriva, saj ji je vedno kazala viteze v najlepših barvah, jo bodrila pred poroko, ji pomagala. Sama je tista, ki jo je speljala na kriva pota… saj je podložnik kot neuko jagnje, ki gre za gospodarjem, plemič pa je glava, pastir, ki usmerja… Uboga Brangien, s svojim čudovitim malim obrazkom in češnjevimi usti… predstavljala si je kri na njeni mrzli, beli koži in streslo jo je, zakričala je in planila pokonci, služabnice so prihitele, ona pa jih je ven nagnala z besnim vriščem. Je še čas, da ukaz prekliče? Ne, prepozno je, njena ljubezen že leži nekje v praproti, kruto umorjena s hlapčevo roko.

*

Brangien je začutila, da je nekaj narobe, že ko je govorila s kraljico. Njene oči so vedno iskale oči Brangien, celo pri maši, v njih je gorelo nekaj vročičnega, bolnega, kot takrat ko jo je poljubljala za baldahinom. Tokrat pa je Esyllt izmaknila svoj pogled, njen glas je bil tih, mrzel v svoji brezčutnosti. Poleg tega naloga ni imela nobenega smisla: kaj je Brangien vedela o zeliščih! Prav ničesar. Znala je urediti pričesko ter svetovati svoji gospe v času stiske, znala je streči in duhovito kramljati, nositi vlečke, vedele je h komu se je treba obrniti, če se hočeš obraniti nosečnosti. In kje rastejo ta zelišča? To naj bi ji povedal služabnik, toda zakaj jih potem tudi služabnik ne nabere? Privzdignila je obleko in nedamsko preklinjala podrastje, čez katerega je stopala. Pa tudi služabnik je bil nenavaden, eden od Esylltinih mož iz Eire, molčečen in poslušen kot pes. Bojevnik celo. Tudi on ni vzbujal vtisa, kot da mnogo ve o zeliščih. Ko jo je vodil čedalje globlje pod senčnate krošnje, daleč od poti, je Brangien nekaj zaslutila…

“Še naprej?” je vprašala drhte in se ozrla nazaj.

“Da, da,” je monotono odgovoril mož, “kar stopajte. V pravi smeri ste.”

Pogoltnila je in nadaljevala pot, pogled ji je begal med drevesi, toda ni si upala steči; morilec jo bo vendar dohitel… Tedaj je končno zaslišala – o, Bog, se ji mar blede? – pritajeno, gnusno škripanje lovske mesarice, ki hrapavo drsi iz nožnice.

Sunkovito se je obrnila in padla na kolena pred povsem zbeganim hlapcem:

“Nikar, gospod, nikar ne storite tega, pustite me iti, nikomur ne bom povedala…”

Sklenila je roke in moledovala, hlapec pa je omahoval, dejanje se mu je gnusilo, pa vendar mu je bilo jasno, da bo to prej ali slej storil; ukaz kraljice je ukaz kraljice. Toda gledati ji v oči, nedolžnemu dekletu…

Brangien se je nenadoma domislila, zgrabila ga je prav visoko za stegno in začela drseti z dlanjo gor in dol:

“Gospod, še nikoli niste imeli tako finega in belega dekleta, kot sem jaz, nikoli niste izkusili take radosti, in potem me pustite oditi, nihče ne bo vedel…”

V vojščaku se je vzbudila strast, lakomnost, ujel se je na njeno roko. Vedel je, da jo bo vseeno ubil, toda to lahko stori tudi pozneje – mrtva ne bo mogla povedati nikomur. Pustil ji je, da ga je zvabila v zelenje, ga zajahala, v eni roki je še vedno stiskal enorezni meč, megleno misel na svojo dolžnost, ki je počivala nekje v ozadju njegove zavesti, medtem ko se je gibko dekle zvijalo na njem. Smehljala se mu je in mu gledala pozorno v obraz, razprla usta in zastokala, ga zgrabila z roko za moda in od užitka je pogledal navzgor, za trenutek je izgubil prisebnost in ko je ljubezenski krč popustil, se je zavedel, da mu v prsih tiči rezilo.

Brangien je vstala iz telesa, ki je še vedno potrzavalo – kdo bi vedel, ali od užitka ali bolečine – in pljunila nanj.

“Taka smrt je bila predobra zate, pes,” je rekla in si naravnala obleko.

Kaj storiti? Jasno ji je postalo, da ne more pobegniti – če kraljica želi njeno smrt, jo bo tudi dobila, razen če je ne prepriča o nasprotnem. In Brangien se je obrnila nazaj proti gradu.

*

Ko je spletična vstopila v spalnico svoje gospe, je ta glasno zakričala; mislila je, da se dekle vrača mrtvo. Toda Brangien je spokorniško sklonila glavo, padla pred njo na kolena in ji objela noge. Objokani obraz je zarila v njeno obleko.

“Gospa, ne vem, s čim sem vas tako užalila, da ste me obsodili na smrt, toda prepričana sem, da ste imeli dober razlog. Povejte mi, zakaj ste se ujezili name in če si zaslužim smrt, bom pokorno sama stopila k rablju, kajti rajši imam, da mi dih zastane v prsih, kot da bi povzročila vaše nezadovoljstvo.”

Tudi Esyllt je hlipala. Privzdignila ji je brado in jo začela poljubljati po čelu in vekah.

“Nikakor, mila, sama sem grešila proti tebi. Moj strah je bil močnejši od moje ljubezni, naščuval me je duhovnik. Toda sedaj vidim, da je lažni prerok, kajti ljubim te in zločin proti ljubezni je tudi zločin proti Kristusu. Nikoli več se ne bom pustila pretentati; nikoli več me ne boš zapustila. Obsodila sem te v peklenski zmoti in vendar si se vrnila nepoškodovana. To ne more biti naključje, to je znak božje milosti, ki si je deležna; Bog drži močno roko nad teboj.”

Pokleknila je zraven nje in umolknili sta, spojeni v objemu na kolenih.

*

Ko je spovednik izvedel, da ga kraljica pošilja nazaj v Eire, je posinjel od žalitve; še bolj ga je razbesnelo, da je Brangien še vedno na dvoru. Iz pogledov, ki jih je namenjala Esyllt, je lahko sklepal, da se med njima ni nič spremenilo. Namesto, da bi v nemilost padla satanova služabnica, se je to zgodilo z njim. Ali jaz ali Brangien, se mu je posvetilo, ko je mrkega obraza strmel v svetlobo, padajočo iz line v njegovi spalnici. Toda nenadoma se je nečesa domislil in planil pokonci. Razburjeno je začel korakati gor in dol, dokler se ni odločil in stisnil roke v pest; odhitel je proti stopnišču in zaloputnil vrata za seboj.

“Gospod, Brangien bo treba ločiti od kraljice Esyllt,” je odločno rekel kralju pol ure zatem. Ta ga je poslušal nekoliko presenečeno, saj je duhovnik zahteval, da ven pošlje vse služabnike.

“Brangien?”

“Spletično vaše gospe, saj veste.”

“Ah.” Kralju je na ustnicah zaigral droben nasmešek. “Kako… ločiti?”

“Pošljite jo z dvora. Kamorkoli.”

Marg se je usedel.

“Zakaj?”

“Gospod, gotovo ste slišali govorice.”

“Govorice, govorice… In kaj?”

“Gospod, ta grad je gnezdo pohujšanja. Ta grad je žalitev na površju te božje zemlje. Vi ste kralj. Spremeniti morate to!”

Marg se je nagnil naprej in se molče zastrmel duhovniku v oči. Tišina je postala neprijetna, spovednik se je zdrznil in se prestopil.

“Gospod, govorice… žal mi je, toda vse je res.”

Marg je še vedno molčal. Duhovniku se je zazdelo, da njegov obraz temni, nato pa se je zavedel, da je to le kri, ki je buta kralju v obraz pod njegovo črno zagorelo kožo. Ko je vstal, se je premaknil bliskovito in neslišno. Za pas si je odsotno zataknil bodalo.

“Gospod…”

“Molčite.”

“Gospod, nobene potrebe ni po tem.”

“Molčite, sem rekel!”

Pred vrati se je še enkrat obrnil in rekel duhovniku:

“Pravzaprav sploh ne vem, zakaj ga potrebujem. Ubiti žensko… je kot zlomiti vrat ščenetu. Presečeni bi bili, če bi vedeli, kako lahko je.”

Duhovniku je zadrhtela spodnja ustnica. Ušel mu je oster vzdih. Ko je kralj odšel, se je nenadoma zavedel in planil na dvorišče. Spodrsnilo mu je v blatu, padel je na obraz, se pobral in tekel naprej.

Tristan je sedel na postelji in si zapenjal tuniko, ko je spovednik skoraj padel skozi vrata. Na drugem koncu se je zaslišalo loputanje, zvok korakov, ki so odhiteli po hodniku.

“Ti? Kaj hočeš?” je vprašal duhovnika posmehljivo.

“Gospod, naredil sem strašno napako. Kralju Margu sem povedal za težave, ki jih ima kraljica z Brangien.”

“Težave? Ah, težave!” se je zakrohotal Tristan.

“Gospod, kralj se je odzval povsem drugače, kot sem pričakoval. Slabo ga poznam.”

“Si mu povedal vse?”

“Bojim se, da to ni bilo potrebno.”

“Norec! In? Kaj je to meni?”

“Gospod, bojim se za kraljevo dušo, pa tudi za vašo, če ne ukrepate.”

“No, za te dve duši je že nekam pozno,” se je posmehnil vitez.

Duhovnik je vzrojil in mu, še sam presenečen nad sabo, primazal klofuto.

“Gospod! Tudi sam sem bil na tisti ladji! Ne pretvarjate se vendar kot… kot… otrok!”

Tristan ga je pogledal, kot bi se prebudil iz dolgega sna, in bos planil proti izhodu.

“Gospod! Vzemite vendar meč!”

“Cepec! To je moj kralj!”

*

“Ne boj se… saj mi lahko poveš,” je rekel Marg tolažeče in jo božal po ramenu. Njegov glas je bil nežen, razumevajoč, s težavo se je zadrževal, vedel je, da ji bo razbil glavo ob steni kot piškav lešnik v trenutku, ko prizna.

“Ne, ne…” je hlipala Esyllt in se odmikala stran od njega, kajti nekaj v mrzlični napetosti njegovih mišic jo je posvarilo, naj ne zaupa prijaznosti njegovih besed, zagledala je prste, drhteče kot strune, in prsi, utripajoče, kot bi odrival veliko breme. Brangien je izhlapela skozi vrata v trenutku, ko ga je zagledala.

“Povej mi, ti prekleta…” je siknil Marg, ki mu je zmanjkalo potrpljenja, prsti so hlastnili, v roki mu je ostal le kos tkanine, Esyllt je zakričala in pobegnila na drugo stran veliko hrastove mize, ničesar ni ostalo od dostojanstva blede kraljice, le še muka preganjane živali. Umrla bo kot vsaka druga, pa naj je dekla ali plemkinja… Bežala je okoli mize, kralj pa jo je poskušal prestreči, pripravil se je, da skoči na mizo in ji prekriža pot…

“Ne stori tega, Marg,” je rekel Tristan preteče in ga odrinil, “ne stori tega.”

“Kaj za vraga delaš? Si pozabil, kdo sem?”

Tristan je vzdignil roko, kot bi ga hotel pomiriti.

“Ne stori si tega, Marg. Ne ubij kristjanke.”

Marg je z vso silo s plosko dlanjo udaril po mizi.

“Si zblaznel? Se mar jaz vtikam med tebe in tvoje cipe? Ona je moja žena, razumeš? Zaklal bom njo in vsakega, ki se mi postavi na pot, poklal bom njihove družine in požgal kraje, kjer so bili rojeni, požgal bom cerkve, sinagoge in mošeje, požgal bom vsako ped zemlje, na katero je stopila njihova prekleta noga – “ izgubil je sposobnost govorjenja in začel golčati kot divja žival, iz njegovega grla se je iztrgalo nekaj renčečega, obraz je bil spačen, izraz na njem je bil enak kot tisti, ki ga je Tristan videl tolikokrat na nesrečnikih v mučilnici. Zagledal se je v kraljeve oči, široko razprte beločnice… in kot bi v njih goreli vsi tisti ognji v puščavi, smodeče se grmade rjavoudih teles…  kot bi v njih odmevali vsi tisti kriki, odtisi kamenčkov v kolenih klečečih ujetnikov na sipinah… in mož na konju, z mečem v desnici, čigar belo ogrinjalo je oškropljeno s krvjo. In bilo je prepozno, vekomaj prepozno.

Kralj se je pognal čez mizo, Tristan se je vrgel za njim, se obesil na njegovo desnico, toda Marg je odsotno, ne da bi ga sploh pogledal, predel bodalo v zraku v levico in ga zabodel – enkrat… dvakrat… in trikrat… in štirikrat… šele takrat se je njegov pogled odlepil od Esyllt in odpotoval proti Tristanu, proti svoji premikajoči se roki, zaustavil jo je, okrvavljeno bodalo je padlo iz rok in se odbilo od kamnitih tal. Prestregel je telo prijatelja in ga položil na tlak, pozabil je na Esyllt, strmel je v Tristana in iz njegovih ust ni prišla nobena beseda, pobožal ga je po čelu in si zakopal prste v lase, se skrčil vase in  se sesedel na tla.

Tristan se je zganil, se postavil na vse štiri, iz trebuha se mu je izlivala kri in curljala skozi njegovo tuniko v črne lužice na tleh.

“Boli… toda umrl bom naglo… to je dobro…”

Njegov pogled se je usmeril proti Esyllt, ki je še vedno stala na drugi strani mize, ravna in tiha kot sveča, z roko pred usti, otrpla. Vitezove oči so jo vpijale, svetlo postavo, ki je počasi izgubljala svojo ostrino, postajala eterična. Nasmehnil se ji je.

“Sovražim te, psica, in vendar umiram zate.”

In tako je Tristan iz Kernowa preminil s kletvijo na ustih in ljubeznijo v srcu.